Po nacrtovanem enem dnevu "u izi" je prisel se en nenacrtovan "u izi" dan na Lake Toba, ker nisva dobila karte za ta dolg avtobus. Tako da sva se proti Bukittingiju odpravila sele v sredo ob 21ih. Pa saj je cist pasalo. Razen tega, da so kitajci totalno preplavili celo mestece je bil prav super pocitek in res lep in simpaticen otocek.
V sredo pa sva najprej ujela trajekt do mesta Parapat na celini. Btw, trajekt je v bistvu ena taka ladijca, ki te pri nas npr. pelje pogledat slovensko obalo ;) ustavis ga pa tako, da se postavis na plazo pred hiso v kateri si spal in mu pamahas ko gre mimo, pa te pobere. Zelo udobno, da ti ni treba nekam prav dalec hodit za prevoz. Prakticno vsi prevozi tu potekajo tako. Pomahas pa ga mas ;) in razen redkih izjem nobenega cakanja na odhod.
Torej... naslov tegale zapisa... Ob 21ih oz. z nekaj malega zamude sva se smjestila na avtobus (en tak cist navaden, ki se pri nas ne bi ravno kvalificiral za kakega javnega prevoznika) pa smo sli na pot, ki naj bi trajala 15 ur. Trajala je 17 ur. Tudi pricakovanega spanja ni bilo ravno, da bi si clovek odpocil, zato sva si to opevano Trans-Sumatransko avtocesto dodobra ogledala, predvsem pa obcutila. Torej ta cesta nima A od avtoceste. Dvopasovnost = kaj je to??? Asvalt? Ja no, vcasih ga pac malo zmanjka a ne ;) V grobem bi lahko ponazorili to cesto z mesanico vrsiskega prelaza (na KG strani), makedamske ceste in vinske poti. V grobem! Sirine cca. take kot je nasa ulica (pac za en avto placa, pesec se mora pa malo umaknit), pa se na njej uspeta srecat avtobus v eno in kamion v drugo stran. Milimetri igrajo tukaj resno vlogo. Se danes, dva dni po tem skoraj ne morem verjet da je res mozno. Pa je ;) Nekje sredi noci smo se pac znasli na necem, cemur bi se lahko reklo edino blatni nasip, kamor smo zlezli gor niti slucajno ne veva kako. Se Tomaz, navajen potovanj po Aziji, me je nekam zeleno pogledal kje za vraga se zdej vozimo. V glavnem: Na Trans-Sumatra Hwy brez hupe, zavor ter menjave kratkih in dolgih luci (vse to je treba zelo pogosto uporabljat!!!) nimas kej delat. Ce pa zelis biti konkurencen soferjem pa za to pot obveszno potrebujes tudi dve skatli cikov. Bi si sicer mislil, da potrebujes tudi dobre amortizerje, pa ni panike. Se da tudi s takimi, katerih top udarec slisis vsaj trikrat na 0,5 kilometra (preverjeno). Verjetno tko vsaj ves, da jih imas, ker ko smo se peljali na Lake Toba jih, majkemi, nismo imeli. Sploh.
V glavnem, po 17ih urah sva prisla v tole mesto, ki je res mesto v primerjavi z vsem do sedaj videnim. Tudi trgovine imajo, take cisto prave s sladoledom in adidaskami. Prisla sva seveda totalno zmatrana in zmeckana. Sama sem jo se kar ok odnesla, ker je moje noge na tej poti pogosto pestovalo Tomazevo narocje. On, za razliko od mene, je izstopil z gleznji nosecnice + zateceni, da skoraj ne vidis da je tam notri kaka kost ali sklep. Pa najina grla so obcutila edino zares dobro in zanesljivo delujoco stvar na tem busu - klimo.
Evo, taksno je bilo dolgo potovanje, ki je hvala bogu za nama in naju do konca poti ne caka vec daljsa voznja od ene 2 ur skupaj :) Juhej.
Razen tega da svoje pse grozno pogresam in da Tomaza daje en prehlad (klima) sva ok. Da vas ne bo skrbelo :)
4 komentarji:
O Kaka - no bravo. Sladoled in Adidaske... Bravo! To je razvitost. Zdaj vem zakaj se 4 dni nisi javila. Sem ravno z ocijem danes razglabljala kje si, pa je rekel da je dva dni nazaj dobil tvoj email, tko da sem se malo pomirila. Me veseli da uzivas. Mi sibamo v petek v Big Sky, kjer te bomo pogresali - dobis kartico.
Lupcke!!!
Maja
Oooo, moj nesojeni Big Sky!! Ja, kartico pa vsak vecer se en kozarcek zame :)
Brez skrbi... ce se premislis in odlocis da podaljsas svoj dopust v zimo, pa kar direkt v montano prileti v nedeljo in se nam pridruzi ;) mislim da bo blizje, ce vzames avion ki gre cez pacifik :) postelja te caka, drinki tudi, smucarsko opremo si bomo pa sposodili. te pricakujemo :)
nam se je enkrat zgodilo, da je šoferju hupa crknila. tolk je bil živčen, mi pa verjetno še bolj. ker brez hupe res ne preživiš! :)
Objavite komentar