Od tabora je že dobra dva meseca, pa se kar precej dogaja in nekako ne pride na vrsto update-anje bloga, tako da sem se odločila, da vsaj napišem en hiter povzetek.
Kar se tiče pasjega dela smo v društvu septembra začeli s tečaji, kar posledično pomeni drastično zmanjšanje časa, ker na društvu pač ne moreš bit samo tisto urico, ko vodiš tečaj ampak sproti še sam potreniraš, spiješ kakšno kavo, s kom počvekaš ali se celo lotiš kakšne globje debate, običajno pa s to osebo narediš še trening.
Polno je bilo tudi z izpiti, vajami, preizkušnjami. Enkrat sem padla na izpitu iskanja pogrešanih v Kopru (marker je bil pač na "napačni" strani) :). Naslednjič, na mednarodnih izpitih v Ljubljani je potem le bil na pravi strani :) Oba, tako da sva oba našli in pospravili v žep to enko, potem pa se nama je to isto, s tremi markerji izšlo še pretekli vikend v Gorici, kar pomeni da mi je uspelo in imava s Silo opravljene vse štiri "ta pomembne" reševalne izpite. Udeležili sva se preizkušnje za regijske enote in za MERP, ki sta obe bili super izkušnja, ki priznam, da sem se jih dolgo časa želela udeležiti. Občutek je božanski, ko lahko greš, ko lahko delaš in pridobivaš izkušnje. Teh si morava nabrati še veliko, da se bova lahko kosali s "ta velikimi" :) Vem pa, da sva na dobri poti. Vem, ker čutim povezavo med nama. Waw kako dober je ta občutek. Ko jo pogledam in ko ona pogleda mene in ko se strinjava, da sva obe za.
Pa moja mami je tudi opravila R 2 in postala vodnica reševalnega psa, v istem dnevu ko sem jaz opravila PO 2. Verjetno je bil dan za Toroševe babe :) BRAVO MAMI!!!! Sms, ki mi ga je poslala in je pisalo "Našli vse tri, hihihi" je prišel tik preden sem morala na poligon tako da sem stala v eni roki z ovratnico v drugi pa telefon in tehtala... pa sem jo klicala pa je imela zasedeno in sem komaj čakala da oddelam jo pokličem in ji zavriskam v telefon.
Zgodilo se je seveda še precej drugih stvari, precej pomembnih stvari o katerih pa bolj na kratko, ker niso toliko "pasji". Spet se po dolgem času učim življenja v dvoje. In ugotavljam, da se ga moram res naučiti. Spet sem se naučila, da če imaš nekoga za prijatelja to še zdaleč ne pomeni da le ta to res je. Pa po pravici... verjetno, se bom tega še kdaj spet morala naučiti. Ampak nič za to, še vedno imam ob sebi ljudi, ki dobivajo na centimetrih ob mojih uspehih. Te so tisti, ki so pomembni! In tisti, ki ti odkrito stisnejo roko in pogledajo v oči.
Pa še ena velika stvar v mojem življenju se bo spremenila... Ampak o tej kdaj drugič... Se bom potrudila, da še letos :) In ne, nisem noseča :P
