Lake Toba

Sobota je bila spet bolj ali manj namenjena transportu. Iz Berastagija sva odpotovala proti Lake Toba. Niti se vec ne spomnim, ampak mislim da se ene trikrat presedla buse, da sva prispela do mesteca Parapat od koder te trajekt (slabe 30 min) popelje cez na otok z imenom Samosir. Komaj sva dobila sobo, ker je ta teden kitajsko novo leto in so kitajci porezervirali vse sobe. No, ocitno le ne tako zelo vse, ker so najprej rekli, da lahko oddajo za najvec dve noci, pa bova konec koncev le lahko ostala tri noci ;)

V soboto sva prisla sem popoldan, se razpakirala v sobi, sla jest in probala vodo - jezero je prav res toplo. Jaz sicer se nisem skocila notri, Tomaz pa kar rad izkoristi priloznost za plavanje in se tudi trenutno sonci, plava in uziva.

Vceraj sva srentala motor in se namenila malo razgledat po otoku. Pa sva sla kar okrog njega, kar se je na koncu izkazalo za precej pogumen podvig. Okrog mora biti dobrih sto kilometrov. Ampak prijatelji. Cesta (vsaj tisto kar si mi predstavljamo po cesto) je morda da za kakih 40 kilometrov. Ostalo pa je... Jao, raje sploh ne opisujem. Naj ponazorim, da sva startala iz mesteca Tuk Tuk, kjer stanujeva malo pred enajsto, nazaj pa sva prisla ob 18ih. Vmes sva se ustavila za vsega skupaj dobro uro. Najprej, da sva si ogledala batak grobnice in hise, pa drugic da sva si pogledala se eno hiso batak kralja (enega od), pa potem ker je mene bolela rit sva naredila kratko pol cika pavzo. No, tu sva bila ene 40 km stran in sva bila se precej optimisticna. Potem pa se je zacelo. Od ceste vse manj in manj ;))) Nekaj casa je bilo smesno, nekaj casa bi kar znoru, pa je pol spet smesno, potem se mal uscije, potem ti spusti guma oin to glej ga zlomka, tik pred serviserjem. Pa so nam napumpal gumo, pa je prec spet spustila. Ampak je bil spet zraven nov vulkanizer, ki je ugotovil, da je guma pravzaprav pocila in jo je zamenjal. Upam, da nimate predstave o vulkanizerju neke resne delavnice ;) Ampak zrihtajo pa ja :) in to je glavno.

Vsakic, ko sva se ustavila pri teh delavnicah je k nama priletelo cca. 15 ljudi (ne srecajo prav pogosto evropejcev sklepam, predvsem glede na to kje zivijo in kaksne so ceste do vsaj priblizne civilizacije).

Videla pa sva rizeva polja, ogromno bivolov (prakticno vsaka hisa ima bivole). Jst vsa presrana ko sva sla po cesti mimo njih, po drugi strani pa jih pasejo otroci. Ja no, pac nisem od tu :P Zadnji del poti sva se dvignila visoko na hrib in razgled na jezero in na celino je bil fantasticen.

Ko sva se vrnila, sva komaj se hodila, vsa polomljena od motorja, noge cisto trde, hrbet kot da bi te kdo pretepel. Ampak je bilo vredno. Najhujse dele poti sem se tolazila s tem, da se bom danes vsemu skupaj smejala. Pa sva se ze vceraj, tako da je bilo vredno.

Ker pa sva prakticno vse dni v pogonu, sva najin odhod od tule prestavila iz danes na jutri, tako da bova danes imela cist v izi dan, s polezavanjem ob jezeru in kopanjem in pitjem juicov in branjem. Tukaj imajo namrec trgovine z rabljenimi knjigami (sicer na Sumatri ne mores pricakovati kaksnih trgovin s knjigami, verjetno ne berejo prav veliko). Po danasnjem pocitku pa naju caka 14-urna voznja na drugo stran ekvatorja. Juhej!

Pa se tole moram objaviti. Povedali so mi domacini, katerim sem se predstavila, da Kaja pri njih pomeni "rich person". Tako da smo ugotovili, da je Tomaz zares bogat clovek :P

Uzivajte v snegu, jaz pa bom za vas v soncu. Zdej se grem pa res kopat. Ce se le konco opogumim!?