Novi občutki

Že nekaj časa se ukvarjam z ljudmi in jih učim kako učiti pse, kako z njimi živeti in kako z njimi sodelovati. V tem početju neizmerno uživam. Da je včasih naporno ugotovim samo občasno zvečer, ko se umirim in malo vsedem in ugotovim, da sem zares utrujena. Pa kljub temu tako polna, da nočem, da se dan konča. Še kaj bi počela. Vendar srce želi, telo ne da. In potem običajno ležim v postelji in se trudim zaspati, po glavi pa švigajo misli o tem in onem, kako jim dati še več, da bi jim čim bolje uspevalo. Da bi čim lepše živeli s psi, delali s psi in jih predvsem čim bolje razumeli. Da bi jim znali dati kar potrebujejo in da bi razumeli pasji način vračanja ljubezni. S takšnimi in drugačnimi mislimi pogosto zaspim. Namesto štetja ovčk :)

Vsakič znova, ko vidim napredek pri katerem od mojih učencev se ga iskreno razveselim. In včeraj sem si ogledala nekaj predstav najprej na ruševini in potem še na poligonu. Resnično nisem bila prepričana več, če ni moja želja po uspehu še večja od želje akterjev. In ko sem stala na poligonu in ob končani predstavi vedela, da je bilo uspešno mi je šlo na jok. Od sreče in veselja. In ko sem pogledala oči glavnega akterja in videla, da se tudi sam bori s solznimi očmi me je preplavil nov občutek. "Moj prvi" par je postal reševalni par! Čestitam in se veselim z njim. Iskreno, resnično in srečno!

Lep vikend je za nami. Danes še uradno proslavimo, potem pa naprej s polnim tempom, novim zmagam in uspehom naproti!

Ko se izzide

Pa se nama je izšlo. Moj pes z angelskim pogledom in dušo je danes prikazal res lepo delo. Najprej na poligonu, kjer sva skupaj sestavili 47 točk na poslušnosti in 49 točk na ovirah. Potem pa po dolgem čakanju na iskanje, končno moment ko jo lahko spustim. Pa še minutka ali dve, da se zmeniva, da ji res ni treba pojest vseh ogrizkov in tudi ne še edinega jabolka, ki je tam za markerje. Končno se vživiva vsaka v svojo vlogo reševalnega para. Na prvih 150 metrih najdeva prve tri, potem pa išče in dela in išče in dela... četrtega markerja pa ni in ni. Prvič sem videla, da je možno, da tudi v gozdu vonj markerja tako premeša, da ga pes zlepa ne more locirati. Mislim, da se je z lokacijo markerja ukvarjala kar dobrih 5 minut. Na koncu ga je našla, v zadnjem možnem trenutku, ki sva ga dobili na razpolago. Priznam, da sem že počasi nehala verjeti. Pa je sama rešila zagonetko. Tokrat ji res nisem znala najbolje pomagati.

Nekdo je enkrat napisal lep sestavek o tem, kakšen je "tvoj pes". In Sila je moj pes. Od prvega trenutka, ko sva se videle, in preko vseh neprespanih noči v prvem mesecu, ko sva se morali dogovoriti, da če jaz rečem, da se spi dol, se dol tudi spi. In moj pes, mi je danes rešil rit, ko sem zajebala. In moj pes, je na koncu seveda dobil tisto jabolko, ki ga na začetku iskanja ni smela pojesti :)

In seveda ne meni ne mojemu psu nikoli ne bi nič uspelo doseči brez večne podpore in družbe najboljših, ki ti omogočijo, da tvoj pes lahko dela tudi kadar se sam potepaš po svetu.