Jutranji sprehod na Slavnik

Kdaj se bomo naučili...

... uživati kot znajo psi?

Zjutraj sem šla v pasji družbi na Šmarnogorsko Grmado. Čeprav sem malo zaspala (ne vem zakaj se budilka noče in noče nastaviti preden me topla postelja zaziblje v globok nočni počitek), sem vseeno bila dovolj zgodnja, da je bil parking pod vznožjem Šmarne gore še vedno bolj prazen kot poln. Že ko sem se peljala mimo njega, se mi je na usta prikradel nasmešek, ker sem vedela kaj me čaka. Rjavi gozd jesenskih barv, tišina in tisti spokojni mir, ki mi vsakič znova v srce prikliče nepopisne občutke sreče. Ko hodim po strmi poti v tej spokojnosti jutra ne vem kako bi se izrazila. Vzklikam "Dobro jutro!". Psa me začudeno pogledata in se razveselita, ker čutita mojo srečo. Ker vesta, da imam v tem trenutku vse, kar niti sama ne vem, da si želim.

Ko se spuščam nazaj v dolino poskakujem in tečem. In danes sem po dolgem času spet zares začutila tisto pravo svobodo, ki te poganja v brezskrbni tek po travniku. In začutila sem pasje veselje. Ne vem kako bi mu drugače rekla.

Ko ti vsi psi pobegnejo iz kadra :)

ostane samo...

Ko se združita nebo in zemlja

v sivo-belo ljubljansko barvo...