Strah pred ...

Odhajam na približno trotedensko potovanje, ki po eni strani ni nekaj nevemkako pretresljivega. No, ko čisto zadovoljivo uživaš v vsem tem, kar ti je na voljo doma, pa to postane kar precej pretresljivo. Sploh, če nisi človek prav posebno popotovalne narave  in so tvoja dosedanja potovanja bila nekako bolj "varna". Na primer: če greš smučat nekam za en teden je potek dni, ki sledijo precej jasen: zajtrk, smučarija, pivo, večerja, karte/družabne igre/čvek + pivo, spat in spet zajtrk... Tudi če greš v hribe je stvar precej podobna. Če potuješ po Ameriki, kamor se je pred leti preselila tvoja sestra je vse skupaj še vedno do neke mere "varno"...

Ampak, ker je v življenju treba poskusiti tudi kaj drugega... evo poskušam. 

Naj bi bil pa ta izlet po Sumatri tudi del resetiranja možganov. Če bo le uspelo odklopiti (nekako še vedno ne verjamem, da bom sposobna nehat skrbet, če je z obema psicama vse OK, kako bi lahko trenirala kakšno vajo, kaj vse moram dodelat, kam bi lahko šli na trening...).

In povrhu vsega me je še strah letenja, ne maram gneče in z ljudmi natlačenih prostorov, pretirano visokih temperatur, negotovosti... Probat pa ni greh a ne?! No, pa grem probat. V upanju, da se bo vse dobro obneslo, da bo Tomaž razumel, da pač nočem spat s ščurki, da me komarji res radi opikajo in da se je res fajn tuširat tam, kjer iz pipe teče voda ne blato.

Kakšnih zapisov od tam ne morem obljubiti, lahko pa obljubim kakšno fotko ob povratku. Marca ;) Do takrat pa se imejte lepo, uživajte v snegu še zame malo in napolnite vsako minuto s stvarmi, ki vas veselijo!