Vesela sem...

...ker imam pse, ker sem se v življenju znašla med vodniki reševalnih psov in spoznala užitek in veselje ob šolanju psov. Vsak trening je nekaj posebnega, nekaj novega. Vsakič ko stopnim na poligon izgine vse ostalo kar obstaja. Vse to tam ne obstaja. Tam sva samo midve v danem trenutku. Živiva za ta trenutek, ne za tisto kar je bilo prej. Ne za tisto, kar šele pride. Skupaj riševa najlepše risbe. Verjetno bo res najboljši tale sposojen stavek: "Takrat sva v paralelnem svetu in tam sva tako srečni." Očitno res obstaja nek paralelni svet, verjetno za vsakega nekje drugje in za vsakega na nek drug način. Največja umetnost je v tem, da ga najdeš. Kjerkoli že. In jaz sem srečna, ker sem ga našla in ker ga lahko živim.

Nekaj o Heri

Foto: K. Volontar

Ufff... Kje sploh začeti? aja, sej res! Na začetku :)

Torej, kot že rečeno je najprej bila Juna... Super prvi pes. Pravzaprav si boljšega prvega psa človek ne bi mogel želeti. Imela je vse in še več! Ena edina samcata stvar, ki me je začela sčasoma "motiti" je bilo dejstvo, da nikoli ni bila samo moja. Bila je tudi moja. Pa od Maje, pa od mami, pa od Bojana... Saj ne rečem, srce je bilo res dovolj veliko za vse, ampak na dveh koncih hkrati pa ni mogla biti. Tako sva si jo z mami malo sposojale ena od druge in bila je malo tu pa malo tam. Jaz pa sem si tako močno želela psa, ki bo res samo samo moj. No, in vsakič ko so me vprašali kaj si želim za rojstni dan, sem rekla psa. In ko sem dobila že nešteto plišastih psov in je mami dokončno ugotovila, da ja, res hočem imet čisto svojega psa. Priznam, takrat mi je bilo čisto popolnoma vseeno kakšnega. Samo psa pač.

To make a long story short; prišla je Herica. Čisto mičkena, nebogljena, pravzaprav prekmalu glede na starost, ampak ker se je mudilo oddati mladiče sem si mislila, da ji bo sigurno bolje pri meni prekmalu, kot pa...

Timing za domov pripeljati mladička je bil super. Jaz študentka, pa ravno počitnice. Tiste ta zimske, ki trajajo en mesec. No vmes kak izpit, pa to res ni kaka strašna reč. Ko je prišla januarja 2004, je bilo res veliko snega. Niti hoditi ni mogla, ker je bila tako mala. Do februarja se je sneg malo polegel in lahko smo jo malo mahnili ven se igrat in učit odpoklica.

In Hera je rastla in skupaj sva se odpravili pogledat v KD Ljubljana k enoti kako in kaj. Pa nama je bilo všeč in sva začeli. Nekaj od streloplahosti sem menda že napisala!? No, skorajda sem doktorirala iz streloplahosti in če bi bila še vedno študentka in imela še vedno toliko časa, bi se lotila še ta petnajstega načina odpravljanja streloplahosti. Tako pa sem se odločila, da jo ne bom več matrala s tem. Priznam, vmes se mi je že malo zasmilila. Njej je ta pok resnično tako zelo grozen, da vse odpove in si sploh ni podobna.

Pa sva se itak vmes že posvetili rally obedience-u, ker smo na društvu ugotovili, da bi bilo fajn imet enega inštruktorja za to novo panogo. Pa sva s Hero med zimskimi počitnicami (da ne bo pomote, tokrat reševalskimi - slaba dva tedna) obdelali vaje, ki jih morata vodnik in pes obvladati za prvo stopnjo. Opravili izpit v prvem možnem roku in skupaj prevzeli tečaj. Jaz kot inštruktor, Hera pa kot "model", ki prikazuje pravilno izvedbo vaj :)

Če sva že bili v štosu, sva se začeli udeleževati še tekem, kjer nama tudi ne gre tako slabo :) Doma imava nekaj pokalčkov, kar je fajn potrditev za sicer ne tako zelo simpl psa kot je videti.

Ja res je včasih težko priznati, ampak Hera je ena posebna duša. Včasih se mi zdi, da ima dve osebnosti: eno čisto angelsko in ljubečo in drugo čisto hudičevsko in sovražno. Pa ne do mene, ampak do vsega ostalega. Sicer pa je neverjetno dojemljiva še danes. Vse neumnosti (beri trikce) se nauči izjemno hitro, tako da jo je še danes užitek učiti. Priznam, ni pa ravno najboljši sopotnik na vsakodnevnih poteh mestnega človeka. Ampak vseeno je moja in jo imam neizmerno rada :)

Moja kosmata lepotička je.

Foto: K. Volontar

Še en/dva treninga

Trening vse bolj postaja sestavni del vsakodnevnega življenja. In vsak dan čutim malo napredka. Občutek ob tem je vsakič božanski.

V soboto sem se s Silo in Hero zapeljala v Koper, po nove nasvete in kritike :) Spet je bilo super fajn in odnesla sem nazaj v kotlino kup novih idej kako naprej. Huh, veliko se morava še naučiti. Verjetno jaz še mnogo več kot Sila. Včasih se zdi, da ona itak ve, samo jaz še rabim malo časa, da ji prav povem.

Danes bi naj šla stestirat nove smučke, pa vreme temu ni bilo ravno najbolj naklonjeno (malo sem razvajena, pa se v tem čudovitem športu, če se le da, udejstvujem v lepem vremenu). Pa sem vseeno šla v snežni metež. Kar na domači poligon ponoviti, kar smo si zadali ponavljati naslednje dni. Zanimivo, za trening s psom pa tudi slabo vreme sploh ni problem. Pravzaprav priznam, da sem bila še v postelji, ko je zapiskal telefon z "vabilom" na trening. Seveda je bil odgovor čisto samoumeven. In ko sem pogledala skozi okno me sploh ni zmotilo, da sneži. Verjetno se pri "pasjih trenutkih" tista razvajenost nekam skrije.

Kakorkoli. Za mano je še en krasen vikend, ki sem ga imela čast posvetiti psom in niti za sekundo mi ni žal.

Tole je nekaj malega sličic uveljavljanja novega povelja "sredina" :)

p.s. Iz srca hvala vsem, ki se trudite in preživljate te trenutke z mano. Upam, da v njih uživate vsaj pol toliko kot jaz :)