Bukittingi

Torej, Bukittingi kot receno cisto pravo mesto. Veliko prometa, veliko trgovin (pa vseen prov cist nic za kupit).

Danes sva sla na trznico, ker je ob sredah in sobotah ta velika trznica in lahko kupis vse. Ampak res cist vse. Ni da ni. Lahko se obleces, opremis kuhinjo in nabavis vse kar ti pade na um, da se lahko poje. Kure kar sproti na stantih pobijajo in jih oskubijo. Ribe lahko kupis ze narezane al pa cele, zive mrtve in nekje na poti v smrt. Vecino casa sem bezala stran od tistih stantov s kurami, ker to pa je mal kruto zame. Sej vem, da tako pac je, pa vseeno... Ne morem gledat :(

Potem sva si sla pogledat nek muzej, neko kvazi trdnjavo (pojma nimam kaj nej bi bilo ker vse kar je za videt je ena na pol podrta zgradba. Kr neki. Poleg tega pa je zivalski vrt, kjer imajo vse mozne ptice, pa slone, opice, dva tigra, aligatorja in krokodile, pitone in se nekaj drugih zivali. Lonely'jev opis zivalskega vrta je da je "just depressing". Ampak je to zelo milo receno. Ker sama tezko prenesem ze Ljubljanski zivalski vrt me je tole cist potrlo. Niti slikat teh zivali nisem mogla, ker sploh ne zelim take zalosti obdrzat v spominu. Ceprav mislim, da izraza na obrazu orangutana ne bom nikoli pozabila. Res izredno zalostno.

Vceraj sva prehodila mesto iz vseh in v vse smeri sla pa sva si pogledat tudi eno vasico, kjer pravzaprav razen treh stacun (v katerih ravno tako ni nic za kupit), ni kaj dosti videti.

Upam, da naju vsaj nekoliko navdusijo glasbeniki in plesalci. Zvecer greva namrec pogledat predstavo tradicionalnega plesa in glasbe. Jutri pa jo mahneva naprej proti Maninjao jezeru za dva dni, potem pa juzno od Padanga na morje za stiri dni. Toliko da prideva nazaj z barvo, ki nama jo boste zavidali :P


Evo, ce se vmes zgodi se kaj zanimivega se se javim, sicer pa... see you soon.

Trans-Sumatran Hwy

Po nacrtovanem enem dnevu "u izi" je prisel se en nenacrtovan "u izi" dan na Lake Toba, ker nisva dobila karte za ta dolg avtobus. Tako da sva se proti Bukittingiju odpravila sele v sredo ob 21ih. Pa saj je cist pasalo. Razen tega, da so kitajci totalno preplavili celo mestece je bil prav super pocitek in res lep in simpaticen otocek.

V sredo pa sva najprej ujela trajekt do mesta Parapat na celini. Btw, trajekt je v bistvu ena taka ladijca, ki te pri nas npr. pelje pogledat slovensko obalo ;) ustavis ga pa tako, da se postavis na plazo pred hiso v kateri si spal in mu pamahas ko gre mimo, pa te pobere. Zelo udobno, da ti ni treba nekam prav dalec hodit za prevoz. Prakticno vsi prevozi tu potekajo tako. Pomahas pa ga mas ;) in razen redkih izjem nobenega cakanja na odhod.

Torej... naslov tegale zapisa... Ob 21ih oz. z nekaj malega zamude sva se smjestila na avtobus (en tak cist navaden, ki se pri nas ne bi ravno kvalificiral za kakega javnega prevoznika) pa smo sli na pot, ki naj bi trajala 15 ur. Trajala je 17 ur. Tudi pricakovanega spanja ni bilo ravno, da bi si clovek odpocil, zato sva si to opevano Trans-Sumatransko avtocesto dodobra ogledala, predvsem pa obcutila. Torej ta cesta nima A od avtoceste. Dvopasovnost = kaj je to??? Asvalt? Ja no, vcasih ga pac malo zmanjka a ne ;) V grobem bi lahko ponazorili to cesto z mesanico vrsiskega prelaza (na KG strani), makedamske ceste in vinske poti. V grobem! Sirine cca. take kot je nasa ulica (pac za en avto placa, pesec se mora pa malo umaknit), pa se na njej uspeta srecat avtobus v eno in kamion v drugo stran. Milimetri igrajo tukaj resno vlogo. Se danes, dva dni po tem skoraj ne morem verjet da je res mozno. Pa je ;) Nekje sredi noci smo se pac znasli na necem, cemur bi se lahko reklo edino blatni nasip, kamor smo zlezli gor niti slucajno ne veva kako. Se Tomaz, navajen potovanj po Aziji, me je nekam zeleno pogledal kje za vraga se zdej vozimo. V glavnem: Na Trans-Sumatra Hwy brez hupe, zavor ter menjave kratkih in dolgih luci (vse to je treba zelo pogosto uporabljat!!!) nimas kej delat. Ce pa zelis biti konkurencen soferjem pa za to pot obveszno potrebujes tudi dve skatli cikov. Bi si sicer mislil, da potrebujes tudi dobre amortizerje, pa ni panike. Se da tudi s takimi, katerih top udarec slisis vsaj trikrat na 0,5 kilometra (preverjeno). Verjetno tko vsaj ves, da jih imas, ker ko smo se peljali na Lake Toba jih, majkemi, nismo imeli. Sploh.

V glavnem, po 17ih urah sva prisla v tole mesto, ki je res mesto v primerjavi z vsem do sedaj videnim. Tudi trgovine imajo, take cisto prave s sladoledom in adidaskami. Prisla sva seveda totalno zmatrana in zmeckana. Sama sem jo se kar ok odnesla, ker je moje noge na tej poti pogosto pestovalo Tomazevo narocje. On, za razliko od mene, je izstopil z gleznji nosecnice + zateceni, da skoraj ne vidis da je tam notri kaka kost ali sklep. Pa najina grla so obcutila edino zares dobro in zanesljivo delujoco stvar na tem busu - klimo.

Evo, taksno je bilo dolgo potovanje, ki je hvala bogu za nama in naju do konca poti ne caka vec daljsa voznja od ene 2 ur skupaj :) Juhej.

Razen tega da svoje pse grozno pogresam in da Tomaza daje en prehlad (klima) sva ok. Da vas ne bo skrbelo :)

Lake Toba

Sobota je bila spet bolj ali manj namenjena transportu. Iz Berastagija sva odpotovala proti Lake Toba. Niti se vec ne spomnim, ampak mislim da se ene trikrat presedla buse, da sva prispela do mesteca Parapat od koder te trajekt (slabe 30 min) popelje cez na otok z imenom Samosir. Komaj sva dobila sobo, ker je ta teden kitajsko novo leto in so kitajci porezervirali vse sobe. No, ocitno le ne tako zelo vse, ker so najprej rekli, da lahko oddajo za najvec dve noci, pa bova konec koncev le lahko ostala tri noci ;)

V soboto sva prisla sem popoldan, se razpakirala v sobi, sla jest in probala vodo - jezero je prav res toplo. Jaz sicer se nisem skocila notri, Tomaz pa kar rad izkoristi priloznost za plavanje in se tudi trenutno sonci, plava in uziva.

Vceraj sva srentala motor in se namenila malo razgledat po otoku. Pa sva sla kar okrog njega, kar se je na koncu izkazalo za precej pogumen podvig. Okrog mora biti dobrih sto kilometrov. Ampak prijatelji. Cesta (vsaj tisto kar si mi predstavljamo po cesto) je morda da za kakih 40 kilometrov. Ostalo pa je... Jao, raje sploh ne opisujem. Naj ponazorim, da sva startala iz mesteca Tuk Tuk, kjer stanujeva malo pred enajsto, nazaj pa sva prisla ob 18ih. Vmes sva se ustavila za vsega skupaj dobro uro. Najprej, da sva si ogledala batak grobnice in hise, pa drugic da sva si pogledala se eno hiso batak kralja (enega od), pa potem ker je mene bolela rit sva naredila kratko pol cika pavzo. No, tu sva bila ene 40 km stran in sva bila se precej optimisticna. Potem pa se je zacelo. Od ceste vse manj in manj ;))) Nekaj casa je bilo smesno, nekaj casa bi kar znoru, pa je pol spet smesno, potem se mal uscije, potem ti spusti guma oin to glej ga zlomka, tik pred serviserjem. Pa so nam napumpal gumo, pa je prec spet spustila. Ampak je bil spet zraven nov vulkanizer, ki je ugotovil, da je guma pravzaprav pocila in jo je zamenjal. Upam, da nimate predstave o vulkanizerju neke resne delavnice ;) Ampak zrihtajo pa ja :) in to je glavno.

Vsakic, ko sva se ustavila pri teh delavnicah je k nama priletelo cca. 15 ljudi (ne srecajo prav pogosto evropejcev sklepam, predvsem glede na to kje zivijo in kaksne so ceste do vsaj priblizne civilizacije).

Videla pa sva rizeva polja, ogromno bivolov (prakticno vsaka hisa ima bivole). Jst vsa presrana ko sva sla po cesti mimo njih, po drugi strani pa jih pasejo otroci. Ja no, pac nisem od tu :P Zadnji del poti sva se dvignila visoko na hrib in razgled na jezero in na celino je bil fantasticen.

Ko sva se vrnila, sva komaj se hodila, vsa polomljena od motorja, noge cisto trde, hrbet kot da bi te kdo pretepel. Ampak je bilo vredno. Najhujse dele poti sem se tolazila s tem, da se bom danes vsemu skupaj smejala. Pa sva se ze vceraj, tako da je bilo vredno.

Ker pa sva prakticno vse dni v pogonu, sva najin odhod od tule prestavila iz danes na jutri, tako da bova danes imela cist v izi dan, s polezavanjem ob jezeru in kopanjem in pitjem juicov in branjem. Tukaj imajo namrec trgovine z rabljenimi knjigami (sicer na Sumatri ne mores pricakovati kaksnih trgovin s knjigami, verjetno ne berejo prav veliko). Po danasnjem pocitku pa naju caka 14-urna voznja na drugo stran ekvatorja. Juhej!

Pa se tole moram objaviti. Povedali so mi domacini, katerim sem se predstavila, da Kaja pri njih pomeni "rich person". Tako da smo ugotovili, da je Tomaz zares bogat clovek :P

Uzivajte v snegu, jaz pa bom za vas v soncu. Zdej se grem pa res kopat. Ce se le konco opogumim!?

Javljanje :)

Tokrat pa sem si naredila kar spisek, da cesa ne pozabim. Trenutno sedim v enem cosku na netu v mestecu Berastagi, ampak najprej po vrsti od tam kjer smo nazadnje ostali.

Torej, najin drugi dan v Bukit Lawah sva si sla pogledat Bat Cave. Kot ze ime pove je v jami ogroooomno netopirjev. Jama je velika, ima tri "sobe" in kot receno, celo bogastvo netopirjev. Mislim, da mi jih je kar dobro uspelo ujeti na fotke, ampak fotke objavim ko se vrnem. Po ogledu jave sva sla se cca. 2 km do reke in se v njej naplavala in dodobra sprala iz sebe svinjarijo iz jame (nisva prav cista ven prisla :)).

V cetrtek pa sva krenila naprej proti Berastagiju. Ker voznja z avtobuom traja celo vecnost, sva placala tisto malo razlike in sla z mini busom, ki je kao hitrejsi. No, ta minibus je v bistvu kombi, v katerem je sedezev za 11 ljudi. Verjetno mi ni treba na dolgo opisovati kako je ta pot zgledala ampak bo dovolj ce povem, da smo ga uspeli napolniti do 22 ljudi. Ja, ni bilo udobno, pa tudi prav varno se nisem pocutila, ampak zdaj je ta triurna voznja za nama in jutri naju caka nova. Kakorkoli... Z minibusom sva sla do Medana in od tam na bus do berastagija. Ne vem kako je mozno, da so stoli na busu tako ozki, potem pa se nanje spravi toliko ljudi. No ja, pocasi se navajam ;)

V Berastagiju sva se stacionirala v sobi, ki ima tokrat namesto strbunk WCja v kopalnici pravo skoljko. Pa vseeno tudi na njo nekako ne sedes, tako da je strbunk opcija boljsa (sem zdaj ugotovila).

Danes sva sla na vulkan Sibayak. Gor vodi najprej cca. 2 uri cesta (ampak sva sla pridna pes mal razmigat telesa po vseh teh voznjah) in potem ko se zgubis, gres 20 min dol in pol ugotovis, da si bil prav in gres nazaj gor in ti v drugo uspe najt pot je se slaba ura po prav OK pot skozi junglo da prides gor do kraterja, ki ni glih krater, ampak OK. Vonj je pravi in na mnogo mestih se iz skale ven kadi.

Se bolj zanimiva je bila pot dol, saj sva se spustila na drugo stran hriba, kjer se nahajajo lokalno strasno opevani "hot springs" v katerih se lahko kopas. No midva sva si jih pogledala in se sinhrono odlocila, da se pri tej vrocini ne bova kopala v skoraj vreli vodi. Tako sva spet ujela en minibus (malce drugacen tokrat, ker je bolj lokalen). Zadaj nima sedezev ampak klopi in ko e te napolnijo do zadnjega milimetra folk pac spleza na streho ali pa vso pot prestoji na vratih. Zdaj je ze postalo zabavno :)

Kar se tice hrane je bila le ta v Bukit Lawangu bozanska. Res vse kar sva jedla je bilo super dobro. Tule sva sla vceraj v eno ta ulicno restavracijo (tista varianta, kjer imajo hrano pripravljeno vnaprej) in je bilo grozno zanic. Se sam riz je bil totalno brez okusa. Bljah. Tko da so nama lakoto v koncni fazi resile pecene banane in sadje. Berastagi je namrec znan po "fruit market" in sva nabavila mandarine in mango. Pecene banane so pa itak kjerkoli zakon. Danes bova pa poskusila restavracijo, ki jo omenja Lonely planet pa da vidmo.

Pa se tole morm povedat. Dejstvo, da se promet vrti v kotra smeri kot smo navajeni res ni macji kaselj. Ko gres cez cesto vztrajno gledas v narobe smer. Da me je vceraj skoraj zbil en motor ne upam napisat, da ne bo mami zdaj cist prestrasena zame :P Ampak mislim, da se pocasi navajam in da pogledam pac vsakic najprej v obe smeri, da ugotovim, kam moram gledat, da bo prav. Pa se ce ves kam gledat ni prav simpl prit cez cesto.

Ewo, toliko za danes. Jutri potujeva naprej proti Lake Toba, najvecje vulkansko jezero na svetu (menda). Huh spet bo popotovanje.

Kdo rabi Hawai-je...

ce gres lahko v Indonezijo, na Sumatro v Bukit Lawang v junglo :)

Torej sva srecno preletela iz kuala lumpurja v medan in se tam iz letalisca do avtobusne transportirala z motorjem, k ma zraven kosaro in te potem popelje kamor pac zelis. je res bila kar kuhva v kosari z obema nama in najino pritljago, ampak vse se da, ce si v Indoneziji. Na avtobusni sva komaj  nasla pravi bus, itak so vsi nekako v stilu ko to tamo pjeva busa. klima je, seveda, vsa odpta okna. in ko cca. pol ure sedis na busu, preen le ta odpelje itak ne ves a te bo pobralo al bos dehidriral al pac samo svical in bo to to. na bus skacejo prodajalci vsega kar si lahko izmislis in prodajajo na bsu. gor skocijo tudi zabavljaci, odbrenkajo in odpojejo eno (in to prav lepo), poberejo ce kdo kaj placa in grejo.  glavnem, pot za 95 km je trajala dobre tri ure. in ko smo prispeli sem je dezevalo. seveda, saj smo prisli  rain forest.  ampak tukaj je pa noro. Totlno chill out place, z najboljsimi sveze pripravljenimi sadnimi sokovi, opicami okoli sobe in na strehi sobe, gekoti na vseh stenah... ni da ni.

zivali, ki jih srecavava sem nehala stet. opice take in drugacne, kuscarji taki in drugacni, macke, kuhe, race....

vroce je zelo. tudi ponoci v sobi. sicer pa se tule v dzungli prijetno shladi zvecer.

evo, toliko na kratko, ker moram pocas zakljucit da bo zdilana cena zdrzala. internet je namrec kar pri nekomu doma, ki ima pac lap top :)

lepo se imejte in en vroc pozdrav iz jungle vsem!

Kuala Lumpur

Leta sta bila prav res cisto vredu. Razen nekaj rahlejsih tresljajev ni bilo prav nic hudega in mislim, da sem prvic cisto zares spala na avionu in to toliko, da v skoraj 7 urnem letu nisem uspela pogledati niti enega filma (pa dalec od tega da ne bi bilo res dobre izbire).

Potem sva po nekaj sprehodih gor in dol po cesti pred letaliscem le uspela najti bus ki naju je pripeljal v center in tam spet z malo gor in dol hostel. Ko sem vstopila v sobo je bila moja prva misel sicer "zaporniska celica", ampak ajd, za dvakrat prespat bo dobro.

Nahodila sva se ze v prvem dnevu kar precej. Kuala Lumpur je sicer velemesto kot pac vsako drugo. Nisem tip cloveka, ki bi me velemesta kaj extra navdusila, tako da v resnici komaj cakam jutrijsnji pobeg na otok k orangutanom (to je namrec najina prva planirana tocka).

Sicer pa nekaj ugotovitev in dejstev zadnjih dveh dni:

Do sedaj videne zivali: 1 geko (ki sem ga srecala pod tusem v hostlu), 1 podgana (nekje na ulici), 1 pes (viden sicer iz avtobusa tam dalec zadaj nekje), ena opica 9na cesti ob restavraciji), 4 macke (od tega ena z zlomljeno taco :(, druga pa v narocju enga malezijca. kam jo nese nisem hotela niti pogledati).

Hrana pece. Posledicno sigurno pojes manj, kar niti ni nujno slabo. Slaba stran tega je, da si kmalu spet lacen. Ze zdaj komaj cakam mamino kuhinjo.

Letalo ni nujno najbolj strasen prevoz. Bolj kot 13 ur letenja je bila strasna 1 ure voznje z avtobusom iz letalisca v mesto.

Japanke te po samo pol leta ne-nosenja ne ozulijo tako kot po 1 letu :)

Pogresam pse.

Pa sigurno se kaj kar bom pozabila napisat, ker pac sem mal pozabljiva in grem zdaj se na eno pivo, potem pa spakirat in ugotovit, kako brez udilke ne bova  zaspala jutri zjutraj in bova ujela bus, ki odpelje ob 8ih, da bova ujela avion ki odpelje ob 12ih.

Strah pred ...

Odhajam na približno trotedensko potovanje, ki po eni strani ni nekaj nevemkako pretresljivega. No, ko čisto zadovoljivo uživaš v vsem tem, kar ti je na voljo doma, pa to postane kar precej pretresljivo. Sploh, če nisi človek prav posebno popotovalne narave  in so tvoja dosedanja potovanja bila nekako bolj "varna". Na primer: če greš smučat nekam za en teden je potek dni, ki sledijo precej jasen: zajtrk, smučarija, pivo, večerja, karte/družabne igre/čvek + pivo, spat in spet zajtrk... Tudi če greš v hribe je stvar precej podobna. Če potuješ po Ameriki, kamor se je pred leti preselila tvoja sestra je vse skupaj še vedno do neke mere "varno"...

Ampak, ker je v življenju treba poskusiti tudi kaj drugega... evo poskušam. 

Naj bi bil pa ta izlet po Sumatri tudi del resetiranja možganov. Če bo le uspelo odklopiti (nekako še vedno ne verjamem, da bom sposobna nehat skrbet, če je z obema psicama vse OK, kako bi lahko trenirala kakšno vajo, kaj vse moram dodelat, kam bi lahko šli na trening...).

In povrhu vsega me je še strah letenja, ne maram gneče in z ljudmi natlačenih prostorov, pretirano visokih temperatur, negotovosti... Probat pa ni greh a ne?! No, pa grem probat. V upanju, da se bo vse dobro obneslo, da bo Tomaž razumel, da pač nočem spat s ščurki, da me komarji res radi opikajo in da se je res fajn tuširat tam, kjer iz pipe teče voda ne blato.

Kakšnih zapisov od tam ne morem obljubiti, lahko pa obljubim kakšno fotko ob povratku. Marca ;) Do takrat pa se imejte lepo, uživajte v snegu še zame malo in napolnite vsako minuto s stvarmi, ki vas veselijo!