Vse je v glavi

Danes je za mano krasno popoldne in spat odhajam z odličnimi občutki. Poleg druženja s psi imam še eno strast, ki moje misli do popolnosti usmeri zgolj na trenutno početje. Plezanje.

Letos se mi je res odprlo. Spet sem nehala gledati ocene smeri in se pač prepustila plezanju. In to plezanju naprej. Prebila sem led in se podala "čez komplet". Čez detajl v prvo sicer ni šlo, drugič skoraj, tretjič tudi še ne... potem pa nekako lahkotno. Splezala naprej svojo prvo 5c. In ne samo to. Splezala naprej 7 smeri. Dober feeling. Nor feeling, ko lahko vsako popoldne in večer počneš nekaj, čemur se lahko prepustiš in uživaš s vsem svojim bistvom.

Life is good :)

Manjko navdiha

je razlog pomanjkanju objav na blogu. Pa niti ne da se ne bi dogajalo, samo nekako ga ni. Navdiha. Verjetno pride spet, ko končam z branjem knjige. Očitno mi ne gre najbolje branje in pisanje v istem obdobju.

Pa tudi pomanjkanje fotkanja je malo razlog. Nekako se mi bolj dopadejo zapisi zruženi s fotkami. Fotoaparat sem sicer imela sabo včeraj, ko smo se odpeljali v Kotečnik na "Frikanje z razlogom" , ki je zaradi edinega deževnega dneva v tem tednu prestavljen na naslednji vikend. Ko sem zjutraj vstala ob 7ih in peljala pse ven je v Ljubljani začelo deževati. Ni bilo ravno črno nebo. Pač deževno gnilo Ljubljansko jutro. Pot na Celjski konec me je spomnila na dokumentarce o lovilcih tornadov. Nebo je bilo vse bolj zabasano in črno. Verjeli ali ne, smo dočakali sonce nekje v zgodnjem popoldnevu, ravno ko smo prispeli na ruševino potrenirat iskanje. Pot nazaj domov pa me je spet spomnila na isto zgodbo o lovilcih tornadov. Bližje Ljubljani ko si prišel, bolj je scalo in ustvarjalo klimo za večer ob filmu.

Današnja nedelja se je napolnila z debatami inštruktorskega kadra našega društva in delom na vrtu. Res mam kul frende, sem spet ugotovila. HVALA Mateji in Brini, ki sta mi pomagali pri preurejanju tistega dela parcele, ki naj bi se mu reklo vrt. Zgledal je namreč kot že leta zapuščen travnik (čeprav res ni šlo za leta), v katerem se lahko skrije še tako velik pes. Zdaj bom vsaj videla kaj zavraga Sila lovi po vrtu zadnje dni. Res ne razumem zakaj NEvabljen plevel tako hitreje in hvaležneje raste kot rastlina, ki jo dejansko povabiš na svoje zemljišče?? Kakorkoli. Kar nekaj plevela smo izkoreninile. Mare pa se je izkazal kot izvrsten palačinkopek. Mnjam, palačinke so itak nekaj najboljšega po čemer lahko hiša diši, tko da hvala tudi tebi.

Zdaj grem pa naprej brati.

Dolgovi

Ker sem bila kregana zaradi fotk, ki so že nekajkrat zaporedoma ostale skrite na D-ju mojega comp-a jih objavljam nekaj od različnih priložnosti. Da bom vsaj lahko rekla: "sej so gor, a jih nisi vidla?" :)

En lep vikend smo kače preživele v začetku maja na goriškem, kjer smo si poleg treninga s psi ponudile en pravi večerni klepet ob dobri glasbi in sadju. Zjutraj pa plezanje v Vipavski beli, ki nas je navdušilo s šalčkami "al kako že?".

Plan je bil po plezanju in četrti kavi se odpravit na obisk še na obalo, pa nas je sumljivo vreme pregnalo kar domov. No, na peto kavo in kosilo, potem pa res domov po malce počitka. V nedeljo pa v družinsko plezališče na Vransko, kjer sem se tudi jaz opogumila in zlezla nekaj malega naprej.

Evo kače. Tole je tačetek odplačevanja dolga :)

Ker je vedno "divno i nezaboravno" pridno delamo na tem, da zgodbo dopolnjujemo z nadaljnimi kačjimi vikendi.