Sila

Že dolgo sem vedela, da bom še enkrat imela zlato prinašalko. Juna je pustila tako zelo lep vtis, da me je trdno prepričala, da je to prava pasma zame. Še zlasti, ko sem vmes izskusila teriersko kri vem, da ne bom več eksperimentirala. Vsaj za zdaj. In tako sem sanjavo spremljala in vohljala naokoli za prinašalci, bolj ali manj razočarana nad slovensko vzrejo, saj sem si srčno želela najti vsaj malce temneje od belega prinašalca, pa vsaj malo lažjo konstitucijo... Potem pa nekega dne zagledam sliko mladičkov. Štirje so bili na sliki, en opazno temnejši od ostalih. Mama psica malo bolj drobižek. Blizu temu kar sem iskala. Res pa, kaki dve leti prekmalu. Pa sem vseeno iz firbca poklicala, pa iz firbca šla pogledat. No, kako se to konča vemo vsi, ki imamo doma psa :)

Tole sem o Sili zapisala, ko je imela nekaj mesecev:

"Sila ima še eno sestro in dva brata. Od vseh se je najbolj razlikovala. Ko so že vsi zaspali je imela sama še kup opravil in ja, še vedno je takšna. Ko že vsi na škrge dihamo in se nam pod težkimi vekami že zobotrebci lomijo, ona še kar mlati in pretepa vse kar ji pride na pot: deko, pliškota, brisačo, papirčke. Vse kar je na dosecu gobca.

Ime? Ne, res ni rodovniško, ji je pa pisano na kožo, kar je pravzaprav sreča. Pa konec koncev: ob Heri ne more živeti pes s kakšnim nežnim imenom. Bistvo: ja, Sila je čisto prava sila. Nova vrata so opravila dobro nalogo prve dni, da so zdržala vse njene šuse po sistemu, če ne gre z lajanjem skoči v vrata - če tudi to ne pomaga vzami zalet in skoči v vrata močneje."

Ko danes to preberem se smejim, ampak res je bilo neverjetno, kakšno močno voljo in kakšno strašno silo ima lahko eno takšnole majhno bitjece.

Foto: M. Nolimal

Njeno odraščanje je bilo eno hecno obdobje. Samo divjanje, norenje, drvenje... Večinoma ni šlo resno. Res je komična in ostati resen je zelo težka naloga, meni redko izvedljiva. Upam, da bo vedno ostala taka!

No zdaj ni več majhno bitjece (čeprav se mi zdi, da ona tega ne ve), ime Sila pa ji še vedno pristoji. In upam, da ji vedno bo. Vem, da mi je bila namenjena. Zato sva se našli. In vsakič ko me prešine, kaj vse naju še čaka na skupni poti, se mi na obraz prikrade nasmeh.

Za začetek

Ker je nekje pač treba začeti, je to najbolje storiti na začetku.

V resnici je prva želja, ki se je spomnim iz svojega otroštva bila pes. Od nekdaj sem si želela psa in se za silo zadovoljila tudi s sprehajanjem sosedovih psov, s hranjenjem vseh "morskih" psov, ki v resnici nikoli niso bili dve leti isti. Čeprav do zadnje dlake podobni drug drugemu, shirani, lačni, polni bolh, na kratkih ketnah privezani en ob sod, drugi ob odslužen pralni stroj, tretji pa ob senik, se njihove družbe nisem mogla naveličati. Posode so sicer imeli, pa so le te bile prazne, poskusi napolnitve z vodo so bili jalovi - posode so bile pogosto tudi preluknjane. Pa vseeno, kljub vsem ranam, bolham in drugim znakom ne ravno zdavega telesa, sem bila v vsakega posebej na smrt zaljubljena.

Nekako so to opazili tudi moji starši in po enajstih letih težkega dela in nenehnega nadlegovanja se je zgodilo! Prišla je Juna.

Moj prvi pes. No, pravzaprav je Juna bila družinski pes - bila je od nas vseh. S tem sem kar lep čas čisto strinjala, čeprav sem si od nekdaj želela imeti svojega psa. Psa, ki bo čisto in zares samo moj! In tako je pred petimi leti prišla Hera. Kmalu za njenim prihodom nas je zapustila Juna. Neverjetno, kakšna je bolečina, ko te zapusti kosmatinec. Verjetno vedno boli in verjetno nikoli ne nehaš pogrešati (jaz namreč June še do danes nisem nehala pogrešati).

S Hero sem "zašla" v šolanje psov, ki me je vse bolj in bolj vleklo "notri" in sem se vsakič kaj novega naučila. Nekega poletnega dne sem naju odpeljala na zeleno oazo v Ljubljani - KD Ljubljana, kamor sva šli spoznati enoto reševalnih psov. In tam sem še danes. Skoraj 5 let je že tega. Jap, danes tudi razumem kaj je pomenilo tisto, "to ni hobi, to je stil življenja". Če te potegne, te potegne. Tega ne moreš početi na pol. Ali počneš in si ali ne počneš in nisi - del te velike čudovite ekipe. Čez čas sem ugotovila, da ima Hera en mali problem, ki se mu reče "streloplahost" in zaradi tega več kot toliko pač verjetno ne moreva narediti. In ker sem želela biti "del tega" v celoti še naprej; in ker, ko se pač zaljubiš v eno pasmo, je težko živeti brez njenega pripadnika; in ker sem že dolgo prej vedela, da me nekje nekoč čaka še ena zlata glava...čeprav nisem vedela da že tako kmalu. Pa vendar, je dobro leto nazaj k meni prišla še Sila. In če sem poštena, mislim, da se v resnici šele sedaj zares začenja.