Meant to be

Nekatere stvari v živjenju se zgodijo tako, da marsikdo pomisli in reče, da je bilo namenjeno. Jaz na primer sem prepričana, da je bila Sila namenjena točno meni. Cel splet dogodkov se je moral sestaviti, da sem jo "našla". In povrhu vsega sem jo našla tam, kjer je niti slučajno nisem iskala. Prav tako v času, ko nisem iskala. V bistvu sem jo srečala. In čutila sem da jo moram vzeti k sebi.

Tudi prijatelj je pred kratkim nepričakovano v naročju držal svojo novo kosmatinko in vsi smo se strinjali da mu je podobna. Najverjetneje mu je bila namenjena. Vsaj glede na splet dogodkov bi lahko v to verjeli.

V zadnjem času se pogosto razmišljam o vprašanju "namenjenosti". O vprašanju "is it meant to be?". Pogosto namreč dvome dam na stran in si rečem, da se bo zgodilo, če je namenjeno. Če ne, potem je bilo namenjeno drugače in se mora zgoditi drugače. S tega vidika bi skoraj lahko rekla, da je vse, kar se nam zgodi namenjeno. Tudi če je slabo. In tudi, če pomena nekega dogodka nikakor ne moremo razumeti, nam je sigurno prinesel nekaj novega. Novo spoznanje, novo razumevanje, nov pogled. Nedvomno vsi pretekli dogodki v našem življenju vplivajo na nove dogodke, katerim hodimo naproti. Vplivajo na to, kako jih bomo doživeli, kako občutili in kako se nanje odzvali.

Nikakor ne smemo začeti verjeti, da za stvari, ki so nam namenjene ne smemo nič narediti. Nasprotno. Zaupati moramo svojim notranjim vzgibom, lastni notranji sili in storiti, kar čutimo da moramo storiti. Sama namreč naredim marsikaj, čeprav "naj ne bi". Ne razumem namreč zakaj ne. Zato, ker potem ne igram po pravilih? Ampak čigava so ta pravila? Zakaj bi morala igrati svoje življenje po nekih kvazi pravilih, ki si jih je izmislih nevemkdo? Če je življenje moje, če ga živim jaz, če ga občutim jaz, potem ga bom igrala po svojih pravilih. Dejanja bodo le tako moja in pristna. Pa četudi mi občasno prinesejo razočaranje mi hkrati z njim prinesejo tudi zadovoljstvo, da sem naredila vse kar sem čutila, da moram storiti. In potem naj se zgodi, kar mi je namenjeno.

Najin prvi...

S Silo sva danes opravili izpit R1.

V bistvu sploh ne vem kako bi svoje misli sestavila v neko berljivo zgodbo, pa bom vseeno poskusila. Morda bo najbolje začeti pri dejstvu, da se s šolanjem reševalnih psov ukvarjam slabih 5 let in sem imela to smolo, da je Hera tako zelo streloplaha, da z njo nisem nikdar mogla na izpit, saj se pri poku tako sesuje, da enostavno odpove. Marsikdo bi (in marsikdo tudi je) v tem primeru obupal, jaz pa nisem mogla. Predvsem ne zaradi ljudi, ki jih pri tej dejavnosti srečujem. Primarno zaradi ljudi v mojem društvu, brez katerih si v resnici ne predstavljam več življenja. Zato sem si poleg Here umislila še Silo in pač upala, da bo tokrat šlo. Pri temle začetku bi lahko še pisala in pisala, pa ne vem, če bo kdo to bral, zato pejmo naprej.

Pričakovanja. Ne bom rekla, da jih ni bilo. Res pa niso bila visoka. Glede na to, da sem "tu" toliko časa, sem si res želela it že enkrat na izpit. Na toliko izpitih sem že bila, pa nikoli nisem mogla delati. Bolj kot želja, da ga opravim, je bila prisotna želja, da ga opravljam. Ne bom rekla, da me med tednom ni spremljala misel na to kako bo šlo, pa na to a bom živčna, a bom lahko odvodila poslušnost kot jo znam na treningu, pa še in še. Bolj sem gledala na ta izpit kot na "generalko", da vem na čem je treba delati do junija, ko pa res grem na izpit.

Pa so bila presežena pravzaprav vsa pričakovanja. Sila je presegla pričakovanja o njej in podrla vse dvome, ki so me obhajali. Ponovno me je fascinirala. Tokrat s svojo neomajno voljo do dela tudi ko nagrade kar ni in ni. Mislim, da ne znam niti ubesediti misli in občutkov. Presegla pa sem tudi pričakovanja, ki sem jih imela o sebi. Presenečena sem že kar nekaj ur po opravljeni poslušnosti ugotovila, da ko sva začeli z delom sploh nisem bila živčna. Popolnoma sproščeno sem pogledovala k sodniku katera vaja mi sledi in eno za drugo sva izvajali. Seveda ne brez napak, pa vendar so v tem trenutku popolnoma sprejemljive in vem od kje so se vzele. Zato vem kako delati naprej, da jih popravim. In to mi je najbolj pomembno.

Ko sem se odpeljala iz poligona ruševini naproti, sem Sili povedala, da zdaj je pa ona na vrsti. Delat gre tisto, kar se njej sploh ne zdi delo. In tako je samostojno poiskala oba markerja. Edina beseda, ki sem jo poleg "išči" še izgovorila je bila čisto odveč. Ona itak ve najbolje. Prislužila nama je 190 točk in s tem skupno prav dobro oceno. Na prvem izpitu. Bravo moja bjonda. Res si carica, pa saj to sem itak vedela že prej.

Kar pa je najtrdnejše dejstvo: tega zapisa ne bi bilo brez ogromno ljudi, s katerimi sem lahko trenirala in prejemala znanje in ideje. To so pravzaprav vsi člani enot reševalnih psov Slovenije. To so vsi člani ERP KD Ljubljana! Še posebno pa je to Urška, ki je s svojo strukturirano mislijo dodala moji poslušnosti nove okvirje. Pa Eva, ki ji nikoli ni odveč stati in gledati in čepeti in se igrati. Pa moja mami, ki se po ravnokar oddanih mladičkih vrača nazaj na "bojišče". Prav zares posebna in največja zahvala pa gre Mateji, moji najboljši inštruktorici, ki še nikdar treningu ni rekla ne. Pa naj je žgalo sonce, scal dež, padale plohe snega. Hvala, ker si vztrajala z mano in še vztrajaš z mano. Ker si me spodbujala dolge mesece ko nič ni šlo in me spodbujaš tudi ko gre. Ker vidiš prav in narobe in to tudi poveš. Hvala, ker si kar si in ker si tu ;)