Ujeti v trenutku

Včasih je lepo. In včasih je grozno. Večino časa pa niti ne posvečamo temu, da bi ugotovili, a nam je fajn al nam je grozno. Sigurno se nihče ne počuti dobro povsod. Sigurno te vedno nekje nekaj zmoti. Včasih pa v danem trenutku ugotoviš, da ti je tako lepo, da bi najraje pritisnil na pavzo, ustavil čas in trenutek podaljšal. Ko se tega zaveš je trenutek mimo. Ne moreš ga ustavit. Ne moreš ga zamrzniti in ne moreš ostati v njem. Pa če si tega še tako želiš.

So pa tisti drugi trenutki, ko si želiš, da jih ne bi doživel. Da se ne bi nikoli zgodili. Tisti, ki bi jih najraje prevrtel nazaj in jih izbrisal. Takrat se ti zdi, da je to najhujše kar te je doletelo. In da nikoli več nič ne bo tako kot je bilo.

Ne vem kdaj in ne vem kje na svoji poti sem spremenila doživljanje teh drugih. Naj mi je še tako težko, hudo in karkoli pač že, se vsakič znova spomnim, da gre vse mimo. In da jih s časom lažje sprejmeš za svoje. Četudi so bili težki in slabi in četudi se je zdelo, da nikoli ne boš več dvignil glave nad vodo.

Problem imam pa še vedno s tistimi prvimi. Še vedno bi včasih ustavila, zamrznila, pritisnila na pavzo. Še vedno bi včasih ostala. Pa moram tudi takrat naprej.

Jutranji sprehod na Slavnik

Kdaj se bomo naučili...

... uživati kot znajo psi?

Zjutraj sem šla v pasji družbi na Šmarnogorsko Grmado. Čeprav sem malo zaspala (ne vem zakaj se budilka noče in noče nastaviti preden me topla postelja zaziblje v globok nočni počitek), sem vseeno bila dovolj zgodnja, da je bil parking pod vznožjem Šmarne gore še vedno bolj prazen kot poln. Že ko sem se peljala mimo njega, se mi je na usta prikradel nasmešek, ker sem vedela kaj me čaka. Rjavi gozd jesenskih barv, tišina in tisti spokojni mir, ki mi vsakič znova v srce prikliče nepopisne občutke sreče. Ko hodim po strmi poti v tej spokojnosti jutra ne vem kako bi se izrazila. Vzklikam "Dobro jutro!". Psa me začudeno pogledata in se razveselita, ker čutita mojo srečo. Ker vesta, da imam v tem trenutku vse, kar niti sama ne vem, da si želim.

Ko se spuščam nazaj v dolino poskakujem in tečem. In danes sem po dolgem času spet zares začutila tisto pravo svobodo, ki te poganja v brezskrbni tek po travniku. In začutila sem pasje veselje. Ne vem kako bi mu drugače rekla.

Zaostanek

Vidim, da sem čisto v zaostanku. Veliko se je zgodilo v tem času, tako da pravzaprav nisem niti vedela, kaj naj sploh pišem. Nekako bi povzela, da je bila menjava službe prava odločitev, saj se pasja šola Fajn pes kar nekako prijemlje in imamo trenutno v teku 4 tečaje. Hkrati sem s tem dobila čisto novo življenje s svojimi psi, ki jih sedaj nekako lažje kdaj pustim tudi doma, ker imajo kljub vsemu več moje družbe - in jaz njihove :)

Na kvalifikacijah za svetovno nama je zmanjkala ena prav dobra ocena, ki sva jo sfalili za 1 samo piko, tako da sva ostali doma. Kar po pravici rečeno niti ni slabo ;) Nama prija malo oddiha. Takšnih in drugačnih novih preizkušenj bo itak vsak čas spet polno.

Domača hiša počasi pristaja na najine ideje renovacije, ki se bodo upam lahko pričele v dogledem času. Sploh glede na to, da kljub moji želji po selitvi zaenkrat ostajamo kar tu, med vsem tem betonom. Hvala bogu za vsaj tistih par kvadratnih metrov trave na vrtu in nekaj grmičkom, ki malo razbije ves ta beton.

Najslabša novica pa je, da se je pasji del ekipe Fajn pes skrčil za eno pomembno članico, Taro. Bila je definitivno najboljši rotweiler kar sem jih kdajkoli imela priložnost spoznati. Bila je tako ravno prava, da bo njeno mesto težko zapolniti. Vsaj delno, bo vedno ostalo njeno. Tarči, bodi dobro tam na drugi strani!

Strah pred ...

Odhajam na približno trotedensko potovanje, ki po eni strani ni nekaj nevemkako pretresljivega. No, ko čisto zadovoljivo uživaš v vsem tem, kar ti je na voljo doma, pa to postane kar precej pretresljivo. Sploh, če nisi človek prav posebno popotovalne narave  in so tvoja dosedanja potovanja bila nekako bolj "varna". Na primer: če greš smučat nekam za en teden je potek dni, ki sledijo precej jasen: zajtrk, smučarija, pivo, večerja, karte/družabne igre/čvek + pivo, spat in spet zajtrk... Tudi če greš v hribe je stvar precej podobna. Če potuješ po Ameriki, kamor se je pred leti preselila tvoja sestra je vse skupaj še vedno do neke mere "varno"...

Ampak, ker je v življenju treba poskusiti tudi kaj drugega... evo poskušam. 

Naj bi bil pa ta izlet po Sumatri tudi del resetiranja možganov. Če bo le uspelo odklopiti (nekako še vedno ne verjamem, da bom sposobna nehat skrbet, če je z obema psicama vse OK, kako bi lahko trenirala kakšno vajo, kaj vse moram dodelat, kam bi lahko šli na trening...).

In povrhu vsega me je še strah letenja, ne maram gneče in z ljudmi natlačenih prostorov, pretirano visokih temperatur, negotovosti... Probat pa ni greh a ne?! No, pa grem probat. V upanju, da se bo vse dobro obneslo, da bo Tomaž razumel, da pač nočem spat s ščurki, da me komarji res radi opikajo in da se je res fajn tuširat tam, kjer iz pipe teče voda ne blato.

Kakšnih zapisov od tam ne morem obljubiti, lahko pa obljubim kakšno fotko ob povratku. Marca ;) Do takrat pa se imejte lepo, uživajte v snegu še zame malo in napolnite vsako minuto s stvarmi, ki vas veselijo!

Potunkana...

...sem v bistvu vedela, da bom. Da nekaterim stvarem pač ne morem ubežati :) Kljub temu moram priznati, da ne vem če mi je tema preveč všeč, ker izraz "biti zadet" nekako preveč povezujemo (ali pa je vsaj v moji glavi tako) z drogo. Poskuse s temi substancami pa sem opustila zgodaj in dlje od kakega špinela nisem prišla. Pa še ta mi ni bil preveč všeč. Občutek zadetosti namreč. Nekako se mi je zdelo, da svojih misli ne morem imeti dovolj pod nadzorom. Ne vem, težko je opisati. Karkorkoli že, ni mi bilo všeč.

Mnogi govorijo o zadetostih druge vrste, pa mi, kot pravim, ta izraz nekako ne potegne na katerokoli drugo občutje, tako da se bom tokrat prav diplomatsko zmazala in vsled tega ne bom naprej tunkala. Tokrat.

Molk

Pride dan, ko najbolj paše molčati. Se skriti med zeleno barvo nežnih dreves in si vzeti čas za mir, za tišino, za dihanje.

Vsega po malo

Tokrat je vikend zavil malo stran od običajnih poti in se napolnil z marsičem.
Baseball, ki enkrat na leto popestri dober žur.
Dobra pijača, jedača in snidenje z ljudmi, ki jih dolgo nisem videla. Ples.
Spanje na obroke - tole bo sicer treba en dan dodelati in se bolj pošteno naspati.
Dober film ob čuvanju male boginje.
Plezanje. Danes doživeti občutki ob plezanju so mi dali polno novega zagona.
Prijeten sprehod v družbi treh pasjih dam.
Domača hrana, ki ob nenehni gostilniški prehrani dobi še slajši okus. Hvala mami :)
In končno vsaj približno v red dana terasa, ki bo spet lahko gostila obiske.
Občutek, da sem našla nekaj, kar nisem iskala, še manj pričakovala, da sploh obstaja.
Vikend poln samih lepih stvari.

Čas za čiščenje

Menda ni nič nenavadnega, če mora človek, zlasti če je ta človek ženskega spola, vsake toliko čas nameniti čiščenju podstrešja, saj se tiste žičke vse preveč zapletejo med sabo in začne prihajati do kratkih stikov.

Vem, kam moram it, da bi stvari pospravila v svoje škatlice, pa kaj ko ne morem tja. Dvomim, da se znam naučiti čiščenja podstrešja tam kjer pač sem. Glede na to, da sem točno tam, kjer vem da tega ne znam narediti.

Hudič pa je tudi, da še vedno nisem ziher v odgovor na vprašanje: "Ali kače da ali ne?" Upam, da je pravi odgovor DA.

Meant to be

Nekatere stvari v živjenju se zgodijo tako, da marsikdo pomisli in reče, da je bilo namenjeno. Jaz na primer sem prepričana, da je bila Sila namenjena točno meni. Cel splet dogodkov se je moral sestaviti, da sem jo "našla". In povrhu vsega sem jo našla tam, kjer je niti slučajno nisem iskala. Prav tako v času, ko nisem iskala. V bistvu sem jo srečala. In čutila sem da jo moram vzeti k sebi.

Tudi prijatelj je pred kratkim nepričakovano v naročju držal svojo novo kosmatinko in vsi smo se strinjali da mu je podobna. Najverjetneje mu je bila namenjena. Vsaj glede na splet dogodkov bi lahko v to verjeli.

V zadnjem času se pogosto razmišljam o vprašanju "namenjenosti". O vprašanju "is it meant to be?". Pogosto namreč dvome dam na stran in si rečem, da se bo zgodilo, če je namenjeno. Če ne, potem je bilo namenjeno drugače in se mora zgoditi drugače. S tega vidika bi skoraj lahko rekla, da je vse, kar se nam zgodi namenjeno. Tudi če je slabo. In tudi, če pomena nekega dogodka nikakor ne moremo razumeti, nam je sigurno prinesel nekaj novega. Novo spoznanje, novo razumevanje, nov pogled. Nedvomno vsi pretekli dogodki v našem življenju vplivajo na nove dogodke, katerim hodimo naproti. Vplivajo na to, kako jih bomo doživeli, kako občutili in kako se nanje odzvali.

Nikakor ne smemo začeti verjeti, da za stvari, ki so nam namenjene ne smemo nič narediti. Nasprotno. Zaupati moramo svojim notranjim vzgibom, lastni notranji sili in storiti, kar čutimo da moramo storiti. Sama namreč naredim marsikaj, čeprav "naj ne bi". Ne razumem namreč zakaj ne. Zato, ker potem ne igram po pravilih? Ampak čigava so ta pravila? Zakaj bi morala igrati svoje življenje po nekih kvazi pravilih, ki si jih je izmislih nevemkdo? Če je življenje moje, če ga živim jaz, če ga občutim jaz, potem ga bom igrala po svojih pravilih. Dejanja bodo le tako moja in pristna. Pa četudi mi občasno prinesejo razočaranje mi hkrati z njim prinesejo tudi zadovoljstvo, da sem naredila vse kar sem čutila, da moram storiti. In potem naj se zgodi, kar mi je namenjeno.

Poseben dan

Danes je poseben dan. Pa pravzaprav niti ne vem zakaj. Morda zaradi sonca, ki je končno spet nič kaj sramežljivo posvetil skozi okna. Morda zaradi tihih misli, ki se mi podijo po glavi. Morda zaradi glasbe, ki prihaja iz zvočnikov. Morda zaradi preteklih dogodkov. Pa tistih, ki me še čakajo. Kaj pa vem. Fino je. Tudi če živim na pol v svetu, ki v resnici ne obstaja. Verjetno ni hudo narobe, če si dogodke in ljudi v svojem svetu malo polepšam. Saj v resnici s tem nikomur ne škodim.

Vesela sem...

...ker imam pse, ker sem se v življenju znašla med vodniki reševalnih psov in spoznala užitek in veselje ob šolanju psov. Vsak trening je nekaj posebnega, nekaj novega. Vsakič ko stopnim na poligon izgine vse ostalo kar obstaja. Vse to tam ne obstaja. Tam sva samo midve v danem trenutku. Živiva za ta trenutek, ne za tisto kar je bilo prej. Ne za tisto, kar šele pride. Skupaj riševa najlepše risbe. Verjetno bo res najboljši tale sposojen stavek: "Takrat sva v paralelnem svetu in tam sva tako srečni." Očitno res obstaja nek paralelni svet, verjetno za vsakega nekje drugje in za vsakega na nek drug način. Največja umetnost je v tem, da ga najdeš. Kjerkoli že. In jaz sem srečna, ker sem ga našla in ker ga lahko živim.