Lavinski tečaj 2009

Od srede pa do nedelje sem končno spet doživljala tiste ta lepe trenutke. ERP je imel že 37. lavinski tečaj, ki se je odvijal na Vršiču.

Odpravili smo se v sredo s combijem Mateja, Robi in jaz, pa seveda 5 komadov psic. Si lahko predstavljate kako izgleda, ko si potem izmenično vozimo ven pse. Mateja se je počutila kot cirkusantka, ko je odpirala bokse :)

Pravzaprav imam še vedno tako polno glavo super vtisov, da niti nisem sposobna prav veliko in obširno pisati, ampak itak bi hotela povedati le tole, ostalo naj povedo slike:

Lavine 2009 so en boljših tečajev, ki sem se jih udeležila v 5 letih od kar sem tu. Bilo je super. Uživala sem vsako minuto. Vreme pravzaprav ne bi moglo biti boljše. Delali smo pridno in dobro. (Spet sem ugotavljala kako sem happy, da imam Silo in da je kakršna je.) Veliko smo kidali, šaflali, rofkali. Veliko smo se smejali. Ta kačja soba je bila itak zakon. Najlepše je zaspati nasmejan, če imaš od smejanja zjutraj bolečine trebušnih mišič pa še toliko bolje.

Napokan combi tik pred odhodom

Takoj je bilo potrebno poprijeti za lopate, se resno lotiti parkirišča in razširiti cesto.

Tole dejanje se je pravzaprav ponavljalo iz dneva v dan.

Čakanje na vrsto.

Gremlin

Na kolena smo šli vsi . Posledice so precej barvne ;)

Mama kača s Kamelo (najboljša ušesa)

Težko je bilo iti domov. Ampak saj se kmalu spet vidimo v naslednji vojni.

Naokrog

Preteklo soboto sem končno uresničila večletno obljubo in se zapeljala v Celje, ker sem že počasi morala vrniti obisk Evi, ki mi dela družbo v Ljubljani že četrto leto. Ja, prav res, čeprav se sploh ne zdi tako, a ne Eva? ;)

Ker pa mi "ta pasji" skorajda ne znamo iti samo na obisk, smo šli kar na poligon za začetek. Vmes sem se že resnično spraševala, kako to, da vsakič ko pridem kam na trening, vedno strašno "krožimo" in se vozimo levo, pa desno in gor in dol, pa spet desno in naravnost levo... :) Pa sem potem ugotovila, da bo verjetno temu tako, ker si vsi tako želijo moje družbe, da me raje vozijo naokrog tako, da na koncu sploh ne vem kje sem in kako sem sem prišla. Zato jih bom morala naslednjič spet poklicati :)

No kakorkoli. Kakor do poligona, tako tudi do ruševine. Ampak meni je bistveno, da pridem na cilj. Pa četudi tako da sploh ne vem kako.

Da ne bom preveč dolgovezila se na kratko zahvalim Evi, ki je vedno in vselej pripravljena za akcijo in ji ni škoda zabiti ure za treninge in pasja dogajanja z mano. Pa tudi Nedi, ki mi je odmarkirala tam nekje daleč, za enim podrtim vogalom. Sila je pa tudi naredila svoje, da je bilo skupno kosilo na koncu še bolj okusno :)

Jutri pa spet gremo, novim dogodivščinam naproti, v snežno beli raj.

Poseben dan

Danes je poseben dan. Pa pravzaprav niti ne vem zakaj. Morda zaradi sonca, ki je končno spet nič kaj sramežljivo posvetil skozi okna. Morda zaradi tihih misli, ki se mi podijo po glavi. Morda zaradi glasbe, ki prihaja iz zvočnikov. Morda zaradi preteklih dogodkov. Pa tistih, ki me še čakajo. Kaj pa vem. Fino je. Tudi če živim na pol v svetu, ki v resnici ne obstaja. Verjetno ni hudo narobe, če si dogodke in ljudi v svojem svetu malo polepšam. Saj v resnici s tem nikomur ne škodim.

Sobotne migracije na primorsko

V soboto sem se ponovno odpravila na primorski sonček. Namen je bil odtrenirati poslušnost in dobiti še kak nov dober nasvet. No, pa je bilo to tudi opravljeno. Imam spet nov zalogaj idej o nadaljnjem treningu, pa še skoraj nič nisem bila kregana tokrat :) Menda, da celo lepo napredujeva s Silico (ja, res se mi je mal fajn zdelo, priznam). Hvala Urška!

No, pa nisem bila edina, ki si je zaželela malo ta primorske toplote in kmalu je prišla še cela Krimska karavana, ki je, poleg kita, želela najt tudi kakšno fajn ta primorsko ruševino. Pa sem si rekla, če sem že tukaj...in jim s prijaznim nasmehom namignila, da bi se jim kar pridružila in treningu poslušnosti dodala še malo iskanja. Pogoja, da me vzamejo sabo sta bila dva: da bom markirala in da ne bom izdala skrivnosti njihovega treninga :) Čeprav eno moram izdat. Nisem sicer videla, ampak menda trenirajo na koruzo?! Hihihi. (Se opravičujem za tale interni vložek, ampak tisti, ki so bili tam se bodo sigurno vsaj malce nasmehnili.)

No pa smo šli in odtrenirali na mestu, kjer je morala nekoč davno že tega, stati ena prav lušna mala vasica. Urška se je vrgla v vrtnarska dela in z novimi škarjami obdelala kar nekaj grmičevja. Vsi smo pa fino potrenirali in jaz sem zadovoljna (upam, da tudi ostali) odšla proti Ljubljani. Vmes sem se ustavila še na Vrhniki, kjer so piko na i dnevu dodali še malčki.

Pa je bila mimo še ena lepa pasja sobota.