2010 in 2011

Nekaj sem, nekaj nisem.
Nekaj bom še, nekaj ne bom več, vmes bom pa kaj, kar še nisem.

Skoraj popoln sprehod...

                                Skoči!

                                Vsaj Sila se je spomnila, da ima Hera rojstni dan in ji zapela...

                               Vse najboljše mali huligan!

Novi občutki

Že nekaj časa se ukvarjam z ljudmi in jih učim kako učiti pse, kako z njimi živeti in kako z njimi sodelovati. V tem početju neizmerno uživam. Da je včasih naporno ugotovim samo občasno zvečer, ko se umirim in malo vsedem in ugotovim, da sem zares utrujena. Pa kljub temu tako polna, da nočem, da se dan konča. Še kaj bi počela. Vendar srce želi, telo ne da. In potem običajno ležim v postelji in se trudim zaspati, po glavi pa švigajo misli o tem in onem, kako jim dati še več, da bi jim čim bolje uspevalo. Da bi čim lepše živeli s psi, delali s psi in jih predvsem čim bolje razumeli. Da bi jim znali dati kar potrebujejo in da bi razumeli pasji način vračanja ljubezni. S takšnimi in drugačnimi mislimi pogosto zaspim. Namesto štetja ovčk :)

Vsakič znova, ko vidim napredek pri katerem od mojih učencev se ga iskreno razveselim. In včeraj sem si ogledala nekaj predstav najprej na ruševini in potem še na poligonu. Resnično nisem bila prepričana več, če ni moja želja po uspehu še večja od želje akterjev. In ko sem stala na poligonu in ob končani predstavi vedela, da je bilo uspešno mi je šlo na jok. Od sreče in veselja. In ko sem pogledala oči glavnega akterja in videla, da se tudi sam bori s solznimi očmi me je preplavil nov občutek. "Moj prvi" par je postal reševalni par! Čestitam in se veselim z njim. Iskreno, resnično in srečno!

Lep vikend je za nami. Danes še uradno proslavimo, potem pa naprej s polnim tempom, novim zmagam in uspehom naproti!

Ko se izzide

Pa se nama je izšlo. Moj pes z angelskim pogledom in dušo je danes prikazal res lepo delo. Najprej na poligonu, kjer sva skupaj sestavili 47 točk na poslušnosti in 49 točk na ovirah. Potem pa po dolgem čakanju na iskanje, končno moment ko jo lahko spustim. Pa še minutka ali dve, da se zmeniva, da ji res ni treba pojest vseh ogrizkov in tudi ne še edinega jabolka, ki je tam za markerje. Končno se vživiva vsaka v svojo vlogo reševalnega para. Na prvih 150 metrih najdeva prve tri, potem pa išče in dela in išče in dela... četrtega markerja pa ni in ni. Prvič sem videla, da je možno, da tudi v gozdu vonj markerja tako premeša, da ga pes zlepa ne more locirati. Mislim, da se je z lokacijo markerja ukvarjala kar dobrih 5 minut. Na koncu ga je našla, v zadnjem možnem trenutku, ki sva ga dobili na razpolago. Priznam, da sem že počasi nehala verjeti. Pa je sama rešila zagonetko. Tokrat ji res nisem znala najbolje pomagati.

Nekdo je enkrat napisal lep sestavek o tem, kakšen je "tvoj pes". In Sila je moj pes. Od prvega trenutka, ko sva se videle, in preko vseh neprespanih noči v prvem mesecu, ko sva se morali dogovoriti, da če jaz rečem, da se spi dol, se dol tudi spi. In moj pes, mi je danes rešil rit, ko sem zajebala. In moj pes, je na koncu seveda dobil tisto jabolko, ki ga na začetku iskanja ni smela pojesti :)

In seveda ne meni ne mojemu psu nikoli ne bi nič uspelo doseči brez večne podpore in družbe najboljših, ki ti omogočijo, da tvoj pes lahko dela tudi kadar se sam potepaš po svetu.

Zaspano

Pasja frizerka

s katero se ni za hecat :)

...

Odšla sva spet

Vsak svoji samoti naproti,

pa sva komaj občutila,

kako je lahko topel stisk dveh rok.

Odšla. Preprosto. In spet,

kar sva bila:

Komaj še človek. Tako čudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:

drevesa, hiše, oblaki, nebo

in ceste so, ko da nikamor vec ne držijo

in je vseeno,

kam nameriš nogo.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci:

Kolikokrat bo še treba oditi

in za vselej pustiti ob poti

drobec srca?

(Ivan MINATTI)

En kup dogodivščin

Od zadnje objave se je kar precej dogajalo. Po Italiji je bil na vrsti letni tabor reševalnih psov, ki je ponovno potekal v Varpolju, ki vsakič ponuja odločna delovišča, lepo okolico in odlično organizacijo. Letos smo bili nekoliko razočarani zgolj in samo nad hrano. Sicer pa spet veliko dobrih treningov in dobre družbe.

Po krajšem počitku smo se v začetku septembra odpravili v avstrijski Tritol na teden treninga v iskanju izpod ruševin, kjer smo dodobra utrudili pse v vsakodnevnih težkih iskanjih ter na koncu še simulaciji MRT preizkušnje, ki je vključevala tri dnevna in dva nočna iskanja. Sila se je dobro odzrezala z lepim in vztrajnim delom, ki pa je na žalost za sabo potegnil tudi nekaj novih težavic, ki se jih morava lotiti kar čim prej. Verjetno pa ne bo hujših posledic in bo Sila kmalu nazaj taka kot mora biti. Sicer pa so Tritolske ruševine itak sanjske za vsakokar, ki rad išče in trenira iskanje izpod ruševin. En sam vhod v rov te pogosto popelje v nešteto različnih grobov in pes se mora kar potruditi, da najde pravo lokacijo. Pogosto pa tudi vodnik, da razume kaj mu pes pokaže.

Pretekli deževni vikend pa je potekal v Zagorju na IRO vaji ekip reševalnih psov. V trojkah smo se prebijali čez 6 delovišč. Ker je vodja naše ekipe super dobro izžrebal štartno številko smo se zjutraj lahko tudi nekoliko naspali in se odpočili od napornih dni in napornejših večerov. Namočilo nas je v soboto zelo. Prvič se mi je zgodilo, da sem imela oblačil seboj ravno prav ali pa skoraj premalo. Običajno jih več kot pol ostane nedotaknjenih. Zdaj vem, da je prav tako in da bo upam, naslednjič ostalo nedotaknjenih vsaj 3/4 oblačil iz potovalke. Sicer pa je bila vaja super. Odlična delovišča, kar nekaj zank in lep rezultat.

Vsi dogodki zadnjih dveh mesecev me puščajo polno želje in volje po nadaljnjih treningih in kmalu se bomo spet borili z novimi preizkušnjami, ki jih v nadalje upam kaj bolj aružno opišem in podkrepism s slikami. Tokrat pa so slike zgolj iz Tritola ;)

Čakanje...

Pa malo "letenja"...

In takoj za tem nakazovanje

in veselje

Skica, da bodo tudi drugi vedeli kaj se dogaja...

Iskanje

In spet veselje

Na koncu pa pospravljanje šotora :)

FCI SP 2010

Svetovno je bilo na svetovnem :)

S Silo sva tokrat pridružili ruševinski ekipi, saj se mi je po toliko gozdnih preizkušanjah v zadnjem letu zares že zaluštalo eno orenk delo v ruševini. Ko smo prispeli na delovišče je bilo zares bučno - glasba je nažigala, pravzaprav zares žagala nekako kot bi bili na AC DC koncertu :) Nič kaj preveč se nisem obremenjevala, ker sem "vedela" da bojo že utišali ko bomo pričeli z delom. No, pa sem narobe vedela. Dali so še malo bolj na glas, tako da sem Maretov "spuste pse" po postaji nekako komaj slišala. "Khm" si mislim in pač spustim in se naprej čudim glasnosti zvokov. (Menda nam je igral highway to hell - ne vem, je pa res bilo zelo glasno.) Nisem se še dobro vživela v situacijo ko po postaji slišim Mareta, ki kliče Zorana naj pride gor ker mu pes nakazuje. Jasno, če psa nisi videl in če nisi stal 2 metra v njegovi bližini ga niti slučajno nisi slišal. Si mislim waw, zakon, enega že imamo. Ko se ravno vživim in me začne preplavljati adrenalin, tisti ta zares pozitiven, ki sploh ne vem, če sem ga že doživela takega, se javi Jasna, da ji nakazuje pes. Še bolj waw si mislim, dobr je. Zdej imamo cajta vrh glave pa še samo enega moramo najt. Pridem za ta prvi vogal in vidim Silo ko dobi v nos še ta tretjega. Nekje višje gor. Pogledam Mareta, pokimam, me vpraša "Ja?", rečem "Ja", še dve ene dve minuti sva porabila, da sva sodnika prepričala, da midva res veva, da marker tam je, četudi se mi ne sanja kako bi do njega prišli. Ampak, če je Sila rekla da je tam, potem je tam in pika. Me ne prepriča nihče in nič da ga ni. Evo, pa smo. Časa je ostalo še za ene tri poiskat, ampak to je blo vse, kar smo rabili narest. In smo naredili.

Poslušnost je bla malo bolj švoh. No, kar si tiče naju s Silo sem bila kar razočarana. Je pa res mnogo težje jo speljati ekipno in pod vodstvom, kot pa tam, kjer si sam in je vse odvisno od tebe. Tudi ko kaj zastrižeš samo sebe, ne pa še cele ekipe zraven. No, kljub vsemu menda ni bilo videti tako grozno kot se je zdelo meni.

V končnem seštevku je bilo vsega skupaj ravno prav za tretje mesto, kar smo prav lepo proslavili. Sigurno bo ostal lep spomin. Še bolj sigurno pa bo ostal nepozaben spomin na občutek, ki me je prevzel na ruševini ob ekipnem delu. Sem gor pozabila opisati še, da je poleg AC DC-jev bil na ruševini tudi dim, pa sirene, veliko ljudi, malo po začetku dela pa je nad ruševino priletel in nad njo lebdel tudi helikopter. In nekdo tam gori je tudi snemal naše delo. Upam, da tisti posnetek res najde pot do nas.

Malo višje

Lepo je bilo po dolgem času malo višje...

Sila morska vila

Voda je zakon?

Žogica je zakon ;)

Če je dovolj dolgo gledaš, se morda premakne?

Sila the great

kot bi jedel veliko čokolado z lešniki

My super girl

Zaostanek

Vidim, da sem čisto v zaostanku. Veliko se je zgodilo v tem času, tako da pravzaprav nisem niti vedela, kaj naj sploh pišem. Nekako bi povzela, da je bila menjava službe prava odločitev, saj se pasja šola Fajn pes kar nekako prijemlje in imamo trenutno v teku 4 tečaje. Hkrati sem s tem dobila čisto novo življenje s svojimi psi, ki jih sedaj nekako lažje kdaj pustim tudi doma, ker imajo kljub vsemu več moje družbe - in jaz njihove :)

Na kvalifikacijah za svetovno nama je zmanjkala ena prav dobra ocena, ki sva jo sfalili za 1 samo piko, tako da sva ostali doma. Kar po pravici rečeno niti ni slabo ;) Nama prija malo oddiha. Takšnih in drugačnih novih preizkušenj bo itak vsak čas spet polno.

Domača hiša počasi pristaja na najine ideje renovacije, ki se bodo upam lahko pričele v dogledem času. Sploh glede na to, da kljub moji želji po selitvi zaenkrat ostajamo kar tu, med vsem tem betonom. Hvala bogu za vsaj tistih par kvadratnih metrov trave na vrtu in nekaj grmičkom, ki malo razbije ves ta beton.

Najslabša novica pa je, da se je pasji del ekipe Fajn pes skrčil za eno pomembno članico, Taro. Bila je definitivno najboljši rotweiler kar sem jih kdajkoli imela priložnost spoznati. Bila je tako ravno prava, da bo njeno mesto težko zapolniti. Vsaj delno, bo vedno ostalo njeno. Tarči, bodi dobro tam na drugi strani!

Sumatra razno

Medtem, ko tuhtam po kakšnih sklopih naj sploh objavim ostale slikice si lahko pogledate tele, ki najbolj pašejo pod razno.

Bording pass iz Kuala Lumpurja v Medan - na tak pildek kot ga pri nas dobiš v Mercatorju za račun, pa na roke skupi sklamfan. Sploh ne vem, zakaj drugod tako komplicirajo z nekimi kartončki z žepki in vse.

Banana juice with style

Entrance fee for the Bat cave te pride: 1. 5.000 rupij po osebi predno vstopiš. 2. ko se vrneš nazaj pa še enkrat 5.000 rupij za vodiča (pobček na levi), ki je za tabo pritekel od bogsigavedi kod in ti začel kazati jamo. 3. po en cigaret za vse, ki so pač tam.

Če ste se kdaj spraševali kako ananas raste:

Prodajalna sladoleda.

Pralnica in prodajalna norih gob. Še vedno ne vidim povezave. Sicer pa nore gobe lahko dobiš praktično kjerkoli v Samosirju na Lake Toba. Tudi omleda z norimi gobami je na meniju. Prišla te bo 80.000 rupij, to je cca. 6 €. Ker pa imam sama fobijo pred substancami, ki povzročajo halucinacije, ne morem garantirati učinka.

Ko se pojavi potreba po novih zobeh bo Bukittingi pravo mesto za vas. Na eni sami ulici boste lahko izbirali svojega ponudnika vaše nove zobne proteze.

Slika je res slaba, ampak: ribji čips. Ja, tko resno ribji, ker je v sredini prav ena cela mala ribica. Z glavo, plavutko in vsem...