Najlepše darilo!

Takle portret bi verjetno vsak lastnik želel imeti :) Jst ga imam! 

Tvoja pasma

Vsak pes je nekaj posebnega. In vsak lastnik ve, da je njegov pes najlepši, najboljši in sploh naj naj. Pa naj bo pasemski ali nepasemski. Marsikdo pa ve, katera pasma psa je njegova pasma psa.

Moja pasma je, kot mnogi že vedo: zlati prinašalec. Natančneje, zlata prinašalka je moja pasma psa. Ne le še vedno, ampak zmeraj bolj trdim, da je zlati prinašalec ena od pasem, kjer je karakterna razlika med psom in psico največja. In ne, to nikakor ne pomeni, da mi psi te pasme niso všeč! Je pa pri tem še ena podrobnost: to, kar je nastalo iz zlatih prinašalcev mi je vedno manj všeč. Zlati prinašalec je delovni pes in NE pa razstavni pes. Zlati prinašalec je zlate barve in NE bele barve. Zlati prinašalec ima lahko in NE težko konstitucijo. In nenazadnje: zlati prinašalec teče, ko vržeš palčko, žogico ali pa raco! In ja, zlati prinašalec skoči v vodo, ko jo vidi. Razen če mu res ne pustiš.

Zlata prinašalka je bila moj prvi pes. Natančneje: bila je naš prvi pes. Ampak če ne bi bilo mene in mojega enajstletnega teženja, tudi June ne bi bilo pri nas. In ko je šla na drugo stran mavrice sem rekla, da nikoli več ne bom imela tako fajn psa. No, pa sem se zarekla. Ker imam spet tko fajn psa! Ker imam spet najboljšega psa. Ja, vem, ampak saj sem rekla, vsakemu je njegov najboljši :) Ampak tole je, zakaj je meni Sila, moja najbolj zlata zlatka tako zelo všeč: ker je tako lahko živeti z njo. Ker je vedno lačna (kar sicer res ni najbolj fajn, ker je lačna tudi tistih stvari ki ni prav da jih poje). Ker ima tako fajn iskrico v očeh. Ker rada dela z mano. In ker kljub temu, da rada dela še ne pomeni nujno, da vedno vse naredi prav in me še vedno uči, da moram najprej jaz naraditi prav, da lahko ona naredi prav. Ker ve, kdaj je čas za žur in kdaj je čas za dat mi mir (ok ok, sej vem, da to tudi drugi znajo - ampak ona zna boljš :P). Ker s tako lepim nasmeškom spi po lepo preživetem dnevu.

In preposto, ker je ona moja Sila! In ne, res ni čisto navadna zlata prinašalka!

In jutri pokažem, kaj je bilo najlepše darilo za rojstni dan! Potem boste spet razumeli ;)

Stare obljube

Enkrat, že predolgo nazaj, sem obljubila, da objavim nekaj poslušnosti naju s Silo iz različnih izpitov in tekmovanj. Tale je iz lanskega Avstrijskega državnega prvenstva. Na tole Avstrijo imam ful lep spomin. Družba enkratna, dogodkov za zapomnit si pa tudi malo morje :)



Dobro jutro!

Jutranji sprehod na Slavnik

Skoraj popoln sprehod...

                                Skoči!

                                Vsaj Sila se je spomnila, da ima Hera rojstni dan in ji zapela...

                               Vse najboljše mali huligan!

Ko se izzide

Pa se nama je izšlo. Moj pes z angelskim pogledom in dušo je danes prikazal res lepo delo. Najprej na poligonu, kjer sva skupaj sestavili 47 točk na poslušnosti in 49 točk na ovirah. Potem pa po dolgem čakanju na iskanje, končno moment ko jo lahko spustim. Pa še minutka ali dve, da se zmeniva, da ji res ni treba pojest vseh ogrizkov in tudi ne še edinega jabolka, ki je tam za markerje. Končno se vživiva vsaka v svojo vlogo reševalnega para. Na prvih 150 metrih najdeva prve tri, potem pa išče in dela in išče in dela... četrtega markerja pa ni in ni. Prvič sem videla, da je možno, da tudi v gozdu vonj markerja tako premeša, da ga pes zlepa ne more locirati. Mislim, da se je z lokacijo markerja ukvarjala kar dobrih 5 minut. Na koncu ga je našla, v zadnjem možnem trenutku, ki sva ga dobili na razpolago. Priznam, da sem že počasi nehala verjeti. Pa je sama rešila zagonetko. Tokrat ji res nisem znala najbolje pomagati.

Nekdo je enkrat napisal lep sestavek o tem, kakšen je "tvoj pes". In Sila je moj pes. Od prvega trenutka, ko sva se videle, in preko vseh neprespanih noči v prvem mesecu, ko sva se morali dogovoriti, da če jaz rečem, da se spi dol, se dol tudi spi. In moj pes, mi je danes rešil rit, ko sem zajebala. In moj pes, je na koncu seveda dobil tisto jabolko, ki ga na začetku iskanja ni smela pojesti :)

In seveda ne meni ne mojemu psu nikoli ne bi nič uspelo doseči brez večne podpore in družbe najboljših, ki ti omogočijo, da tvoj pes lahko dela tudi kadar se sam potepaš po svetu.

FCI SP 2010

Svetovno je bilo na svetovnem :)

S Silo sva tokrat pridružili ruševinski ekipi, saj se mi je po toliko gozdnih preizkušanjah v zadnjem letu zares že zaluštalo eno orenk delo v ruševini. Ko smo prispeli na delovišče je bilo zares bučno - glasba je nažigala, pravzaprav zares žagala nekako kot bi bili na AC DC koncertu :) Nič kaj preveč se nisem obremenjevala, ker sem "vedela" da bojo že utišali ko bomo pričeli z delom. No, pa sem narobe vedela. Dali so še malo bolj na glas, tako da sem Maretov "spuste pse" po postaji nekako komaj slišala. "Khm" si mislim in pač spustim in se naprej čudim glasnosti zvokov. (Menda nam je igral highway to hell - ne vem, je pa res bilo zelo glasno.) Nisem se še dobro vživela v situacijo ko po postaji slišim Mareta, ki kliče Zorana naj pride gor ker mu pes nakazuje. Jasno, če psa nisi videl in če nisi stal 2 metra v njegovi bližini ga niti slučajno nisi slišal. Si mislim waw, zakon, enega že imamo. Ko se ravno vživim in me začne preplavljati adrenalin, tisti ta zares pozitiven, ki sploh ne vem, če sem ga že doživela takega, se javi Jasna, da ji nakazuje pes. Še bolj waw si mislim, dobr je. Zdej imamo cajta vrh glave pa še samo enega moramo najt. Pridem za ta prvi vogal in vidim Silo ko dobi v nos še ta tretjega. Nekje višje gor. Pogledam Mareta, pokimam, me vpraša "Ja?", rečem "Ja", še dve ene dve minuti sva porabila, da sva sodnika prepričala, da midva res veva, da marker tam je, četudi se mi ne sanja kako bi do njega prišli. Ampak, če je Sila rekla da je tam, potem je tam in pika. Me ne prepriča nihče in nič da ga ni. Evo, pa smo. Časa je ostalo še za ene tri poiskat, ampak to je blo vse, kar smo rabili narest. In smo naredili.

Poslušnost je bla malo bolj švoh. No, kar si tiče naju s Silo sem bila kar razočarana. Je pa res mnogo težje jo speljati ekipno in pod vodstvom, kot pa tam, kjer si sam in je vse odvisno od tebe. Tudi ko kaj zastrižeš samo sebe, ne pa še cele ekipe zraven. No, kljub vsemu menda ni bilo videti tako grozno kot se je zdelo meni.

V končnem seštevku je bilo vsega skupaj ravno prav za tretje mesto, kar smo prav lepo proslavili. Sigurno bo ostal lep spomin. Še bolj sigurno pa bo ostal nepozaben spomin na občutek, ki me je prevzel na ruševini ob ekipnem delu. Sem gor pozabila opisati še, da je poleg AC DC-jev bil na ruševini tudi dim, pa sirene, veliko ljudi, malo po začetku dela pa je nad ruševino priletel in nad njo lebdel tudi helikopter. In nekdo tam gori je tudi snemal naše delo. Upam, da tisti posnetek res najde pot do nas.

Sila morska vila

Voda je zakon?

Žogica je zakon ;)

Če je dovolj dolgo gledaš, se morda premakne?

Sila the great

kot bi jedel veliko čokolado z lešniki

My super girl

Lavinski tečaj 2010

Letos je bilo mraz. Ampak meni je po tisti vročini zadnjih dni na Sumatri prav pasalo. V soboto mi je bilo še vroče, v sredo pa je že prišlo na vrsto hlajenje. Skupina zabavna, delovna in s samimi super psi :) Tule pa je nekaj fotk ki jih je za nas posnel Žiga Ponikvar. Stokrat hvala!

Brrr je mraz

"Wu"

Ku-ku

Dober dan 

Tole je pa moje :P 

 :)

En kratek povzetek

Od tabora je že dobra dva meseca, pa se kar precej dogaja in nekako ne pride na vrsto update-anje bloga, tako da sem se odločila, da vsaj napišem en hiter povzetek.

Kar se tiče pasjega dela smo v društvu septembra začeli s tečaji, kar posledično pomeni drastično zmanjšanje časa, ker na društvu pač ne moreš bit samo tisto urico, ko vodiš tečaj ampak sproti še sam potreniraš, spiješ kakšno kavo, s kom počvekaš ali se celo lotiš kakšne globje debate, običajno pa s to osebo narediš še trening.

Polno je bilo tudi z izpiti, vajami, preizkušnjami. Enkrat sem padla na izpitu iskanja pogrešanih v Kopru (marker je bil pač na "napačni" strani) :). Naslednjič, na mednarodnih izpitih v Ljubljani je potem le bil na pravi strani :) Oba, tako da sva oba našli in pospravili v žep to enko, potem pa se nama je to isto, s tremi markerji izšlo še pretekli vikend v Gorici, kar pomeni da mi je uspelo in imava s Silo opravljene vse štiri "ta pomembne" reševalne izpite. Udeležili sva se preizkušnje za regijske enote in za MERP, ki sta obe bili super izkušnja, ki priznam, da sem se jih dolgo časa želela udeležiti. Občutek je božanski, ko lahko greš, ko lahko delaš in pridobivaš izkušnje. Teh si morava nabrati še veliko, da se bova lahko kosali s "ta velikimi" :) Vem pa, da sva na dobri poti. Vem, ker čutim povezavo med nama. Waw kako dober je ta občutek. Ko jo pogledam in ko ona pogleda mene in ko se strinjava, da sva obe za.

Pa moja mami je tudi opravila R 2 in postala vodnica reševalnega psa, v istem dnevu ko sem jaz opravila PO 2. Verjetno je bil dan za Toroševe babe :) BRAVO MAMI!!!! Sms, ki mi ga je poslala in je pisalo "Našli vse tri, hihihi" je prišel tik preden sem morala na poligon tako da sem stala v eni roki z ovratnico v drugi pa telefon in tehtala... pa sem jo klicala pa je imela zasedeno in sem komaj čakala da oddelam jo pokličem in ji zavriskam v telefon.

Zgodilo se je seveda še precej drugih stvari, precej pomembnih stvari o katerih pa bolj na kratko, ker niso toliko "pasji". Spet se po dolgem času učim življenja v dvoje. In ugotavljam, da se ga moram res naučiti. Spet sem se naučila, da če imaš nekoga za prijatelja to še zdaleč ne pomeni da le ta to res je. Pa po pravici... verjetno, se bom tega še kdaj spet morala naučiti. Ampak nič za to, še vedno imam ob sebi ljudi, ki dobivajo na centimetrih ob mojih uspehih. Te so tisti, ki so pomembni! In tisti, ki ti odkrito stisnejo roko in pogledajo v oči.

Pa še ena velika stvar v mojem življenju se bo spremenila... Ampak o tej kdaj drugič... Se bom potrudila, da še letos :) In ne, nisem noseča :P

Slikice

Za popestritev besedil nekaj slik mojih dveh kosmatink.
All made by Urška Klajder Matijevič

Hera:

Sila:

Chen & Sila:

Redko uspe njihove duše prikazati na slikah. Urši gre kar dobro od rok.