Lake Toba

Sobota je bila spet bolj ali manj namenjena transportu. Iz Berastagija sva odpotovala proti Lake Toba. Niti se vec ne spomnim, ampak mislim da se ene trikrat presedla buse, da sva prispela do mesteca Parapat od koder te trajekt (slabe 30 min) popelje cez na otok z imenom Samosir. Komaj sva dobila sobo, ker je ta teden kitajsko novo leto in so kitajci porezervirali vse sobe. No, ocitno le ne tako zelo vse, ker so najprej rekli, da lahko oddajo za najvec dve noci, pa bova konec koncev le lahko ostala tri noci ;)

V soboto sva prisla sem popoldan, se razpakirala v sobi, sla jest in probala vodo - jezero je prav res toplo. Jaz sicer se nisem skocila notri, Tomaz pa kar rad izkoristi priloznost za plavanje in se tudi trenutno sonci, plava in uziva.

Vceraj sva srentala motor in se namenila malo razgledat po otoku. Pa sva sla kar okrog njega, kar se je na koncu izkazalo za precej pogumen podvig. Okrog mora biti dobrih sto kilometrov. Ampak prijatelji. Cesta (vsaj tisto kar si mi predstavljamo po cesto) je morda da za kakih 40 kilometrov. Ostalo pa je... Jao, raje sploh ne opisujem. Naj ponazorim, da sva startala iz mesteca Tuk Tuk, kjer stanujeva malo pred enajsto, nazaj pa sva prisla ob 18ih. Vmes sva se ustavila za vsega skupaj dobro uro. Najprej, da sva si ogledala batak grobnice in hise, pa drugic da sva si pogledala se eno hiso batak kralja (enega od), pa potem ker je mene bolela rit sva naredila kratko pol cika pavzo. No, tu sva bila ene 40 km stran in sva bila se precej optimisticna. Potem pa se je zacelo. Od ceste vse manj in manj ;))) Nekaj casa je bilo smesno, nekaj casa bi kar znoru, pa je pol spet smesno, potem se mal uscije, potem ti spusti guma oin to glej ga zlomka, tik pred serviserjem. Pa so nam napumpal gumo, pa je prec spet spustila. Ampak je bil spet zraven nov vulkanizer, ki je ugotovil, da je guma pravzaprav pocila in jo je zamenjal. Upam, da nimate predstave o vulkanizerju neke resne delavnice ;) Ampak zrihtajo pa ja :) in to je glavno.

Vsakic, ko sva se ustavila pri teh delavnicah je k nama priletelo cca. 15 ljudi (ne srecajo prav pogosto evropejcev sklepam, predvsem glede na to kje zivijo in kaksne so ceste do vsaj priblizne civilizacije).

Videla pa sva rizeva polja, ogromno bivolov (prakticno vsaka hisa ima bivole). Jst vsa presrana ko sva sla po cesti mimo njih, po drugi strani pa jih pasejo otroci. Ja no, pac nisem od tu :P Zadnji del poti sva se dvignila visoko na hrib in razgled na jezero in na celino je bil fantasticen.

Ko sva se vrnila, sva komaj se hodila, vsa polomljena od motorja, noge cisto trde, hrbet kot da bi te kdo pretepel. Ampak je bilo vredno. Najhujse dele poti sem se tolazila s tem, da se bom danes vsemu skupaj smejala. Pa sva se ze vceraj, tako da je bilo vredno.

Ker pa sva prakticno vse dni v pogonu, sva najin odhod od tule prestavila iz danes na jutri, tako da bova danes imela cist v izi dan, s polezavanjem ob jezeru in kopanjem in pitjem juicov in branjem. Tukaj imajo namrec trgovine z rabljenimi knjigami (sicer na Sumatri ne mores pricakovati kaksnih trgovin s knjigami, verjetno ne berejo prav veliko). Po danasnjem pocitku pa naju caka 14-urna voznja na drugo stran ekvatorja. Juhej!

Pa se tole moram objaviti. Povedali so mi domacini, katerim sem se predstavila, da Kaja pri njih pomeni "rich person". Tako da smo ugotovili, da je Tomaz zares bogat clovek :P

Uzivajte v snegu, jaz pa bom za vas v soncu. Zdej se grem pa res kopat. Ce se le konco opogumim!?

Javljanje :)

Tokrat pa sem si naredila kar spisek, da cesa ne pozabim. Trenutno sedim v enem cosku na netu v mestecu Berastagi, ampak najprej po vrsti od tam kjer smo nazadnje ostali.

Torej, najin drugi dan v Bukit Lawah sva si sla pogledat Bat Cave. Kot ze ime pove je v jami ogroooomno netopirjev. Jama je velika, ima tri "sobe" in kot receno, celo bogastvo netopirjev. Mislim, da mi jih je kar dobro uspelo ujeti na fotke, ampak fotke objavim ko se vrnem. Po ogledu jave sva sla se cca. 2 km do reke in se v njej naplavala in dodobra sprala iz sebe svinjarijo iz jame (nisva prav cista ven prisla :)).

V cetrtek pa sva krenila naprej proti Berastagiju. Ker voznja z avtobuom traja celo vecnost, sva placala tisto malo razlike in sla z mini busom, ki je kao hitrejsi. No, ta minibus je v bistvu kombi, v katerem je sedezev za 11 ljudi. Verjetno mi ni treba na dolgo opisovati kako je ta pot zgledala ampak bo dovolj ce povem, da smo ga uspeli napolniti do 22 ljudi. Ja, ni bilo udobno, pa tudi prav varno se nisem pocutila, ampak zdaj je ta triurna voznja za nama in jutri naju caka nova. Kakorkoli... Z minibusom sva sla do Medana in od tam na bus do berastagija. Ne vem kako je mozno, da so stoli na busu tako ozki, potem pa se nanje spravi toliko ljudi. No ja, pocasi se navajam ;)

V Berastagiju sva se stacionirala v sobi, ki ima tokrat namesto strbunk WCja v kopalnici pravo skoljko. Pa vseeno tudi na njo nekako ne sedes, tako da je strbunk opcija boljsa (sem zdaj ugotovila).

Danes sva sla na vulkan Sibayak. Gor vodi najprej cca. 2 uri cesta (ampak sva sla pridna pes mal razmigat telesa po vseh teh voznjah) in potem ko se zgubis, gres 20 min dol in pol ugotovis, da si bil prav in gres nazaj gor in ti v drugo uspe najt pot je se slaba ura po prav OK pot skozi junglo da prides gor do kraterja, ki ni glih krater, ampak OK. Vonj je pravi in na mnogo mestih se iz skale ven kadi.

Se bolj zanimiva je bila pot dol, saj sva se spustila na drugo stran hriba, kjer se nahajajo lokalno strasno opevani "hot springs" v katerih se lahko kopas. No midva sva si jih pogledala in se sinhrono odlocila, da se pri tej vrocini ne bova kopala v skoraj vreli vodi. Tako sva spet ujela en minibus (malce drugacen tokrat, ker je bolj lokalen). Zadaj nima sedezev ampak klopi in ko e te napolnijo do zadnjega milimetra folk pac spleza na streho ali pa vso pot prestoji na vratih. Zdaj je ze postalo zabavno :)

Kar se tice hrane je bila le ta v Bukit Lawangu bozanska. Res vse kar sva jedla je bilo super dobro. Tule sva sla vceraj v eno ta ulicno restavracijo (tista varianta, kjer imajo hrano pripravljeno vnaprej) in je bilo grozno zanic. Se sam riz je bil totalno brez okusa. Bljah. Tko da so nama lakoto v koncni fazi resile pecene banane in sadje. Berastagi je namrec znan po "fruit market" in sva nabavila mandarine in mango. Pecene banane so pa itak kjerkoli zakon. Danes bova pa poskusila restavracijo, ki jo omenja Lonely planet pa da vidmo.

Pa se tole morm povedat. Dejstvo, da se promet vrti v kotra smeri kot smo navajeni res ni macji kaselj. Ko gres cez cesto vztrajno gledas v narobe smer. Da me je vceraj skoraj zbil en motor ne upam napisat, da ne bo mami zdaj cist prestrasena zame :P Ampak mislim, da se pocasi navajam in da pogledam pac vsakic najprej v obe smeri, da ugotovim, kam moram gledat, da bo prav. Pa se ce ves kam gledat ni prav simpl prit cez cesto.

Ewo, toliko za danes. Jutri potujeva naprej proti Lake Toba, najvecje vulkansko jezero na svetu (menda). Huh spet bo popotovanje.

Kdo rabi Hawai-je...

ce gres lahko v Indonezijo, na Sumatro v Bukit Lawang v junglo :)

Torej sva srecno preletela iz kuala lumpurja v medan in se tam iz letalisca do avtobusne transportirala z motorjem, k ma zraven kosaro in te potem popelje kamor pac zelis. je res bila kar kuhva v kosari z obema nama in najino pritljago, ampak vse se da, ce si v Indoneziji. Na avtobusni sva komaj  nasla pravi bus, itak so vsi nekako v stilu ko to tamo pjeva busa. klima je, seveda, vsa odpta okna. in ko cca. pol ure sedis na busu, preen le ta odpelje itak ne ves a te bo pobralo al bos dehidriral al pac samo svical in bo to to. na bus skacejo prodajalci vsega kar si lahko izmislis in prodajajo na bsu. gor skocijo tudi zabavljaci, odbrenkajo in odpojejo eno (in to prav lepo), poberejo ce kdo kaj placa in grejo.  glavnem, pot za 95 km je trajala dobre tri ure. in ko smo prispeli sem je dezevalo. seveda, saj smo prisli  rain forest.  ampak tukaj je pa noro. Totlno chill out place, z najboljsimi sveze pripravljenimi sadnimi sokovi, opicami okoli sobe in na strehi sobe, gekoti na vseh stenah... ni da ni.

zivali, ki jih srecavava sem nehala stet. opice take in drugacne, kuscarji taki in drugacni, macke, kuhe, race....

vroce je zelo. tudi ponoci v sobi. sicer pa se tule v dzungli prijetno shladi zvecer.

evo, toliko na kratko, ker moram pocas zakljucit da bo zdilana cena zdrzala. internet je namrec kar pri nekomu doma, ki ima pac lap top :)

lepo se imejte in en vroc pozdrav iz jungle vsem!

Kuala Lumpur

Leta sta bila prav res cisto vredu. Razen nekaj rahlejsih tresljajev ni bilo prav nic hudega in mislim, da sem prvic cisto zares spala na avionu in to toliko, da v skoraj 7 urnem letu nisem uspela pogledati niti enega filma (pa dalec od tega da ne bi bilo res dobre izbire).

Potem sva po nekaj sprehodih gor in dol po cesti pred letaliscem le uspela najti bus ki naju je pripeljal v center in tam spet z malo gor in dol hostel. Ko sem vstopila v sobo je bila moja prva misel sicer "zaporniska celica", ampak ajd, za dvakrat prespat bo dobro.

Nahodila sva se ze v prvem dnevu kar precej. Kuala Lumpur je sicer velemesto kot pac vsako drugo. Nisem tip cloveka, ki bi me velemesta kaj extra navdusila, tako da v resnici komaj cakam jutrijsnji pobeg na otok k orangutanom (to je namrec najina prva planirana tocka).

Sicer pa nekaj ugotovitev in dejstev zadnjih dveh dni:

Do sedaj videne zivali: 1 geko (ki sem ga srecala pod tusem v hostlu), 1 podgana (nekje na ulici), 1 pes (viden sicer iz avtobusa tam dalec zadaj nekje), ena opica 9na cesti ob restavraciji), 4 macke (od tega ena z zlomljeno taco :(, druga pa v narocju enga malezijca. kam jo nese nisem hotela niti pogledati).

Hrana pece. Posledicno sigurno pojes manj, kar niti ni nujno slabo. Slaba stran tega je, da si kmalu spet lacen. Ze zdaj komaj cakam mamino kuhinjo.

Letalo ni nujno najbolj strasen prevoz. Bolj kot 13 ur letenja je bila strasna 1 ure voznje z avtobusom iz letalisca v mesto.

Japanke te po samo pol leta ne-nosenja ne ozulijo tako kot po 1 letu :)

Pogresam pse.

Pa sigurno se kaj kar bom pozabila napisat, ker pac sem mal pozabljiva in grem zdaj se na eno pivo, potem pa spakirat in ugotovit, kako brez udilke ne bova  zaspala jutri zjutraj in bova ujela bus, ki odpelje ob 8ih, da bova ujela avion ki odpelje ob 12ih.

Strah pred ...

Odhajam na približno trotedensko potovanje, ki po eni strani ni nekaj nevemkako pretresljivega. No, ko čisto zadovoljivo uživaš v vsem tem, kar ti je na voljo doma, pa to postane kar precej pretresljivo. Sploh, če nisi človek prav posebno popotovalne narave  in so tvoja dosedanja potovanja bila nekako bolj "varna". Na primer: če greš smučat nekam za en teden je potek dni, ki sledijo precej jasen: zajtrk, smučarija, pivo, večerja, karte/družabne igre/čvek + pivo, spat in spet zajtrk... Tudi če greš v hribe je stvar precej podobna. Če potuješ po Ameriki, kamor se je pred leti preselila tvoja sestra je vse skupaj še vedno do neke mere "varno"...

Ampak, ker je v življenju treba poskusiti tudi kaj drugega... evo poskušam. 

Naj bi bil pa ta izlet po Sumatri tudi del resetiranja možganov. Če bo le uspelo odklopiti (nekako še vedno ne verjamem, da bom sposobna nehat skrbet, če je z obema psicama vse OK, kako bi lahko trenirala kakšno vajo, kaj vse moram dodelat, kam bi lahko šli na trening...).

In povrhu vsega me je še strah letenja, ne maram gneče in z ljudmi natlačenih prostorov, pretirano visokih temperatur, negotovosti... Probat pa ni greh a ne?! No, pa grem probat. V upanju, da se bo vse dobro obneslo, da bo Tomaž razumel, da pač nočem spat s ščurki, da me komarji res radi opikajo in da se je res fajn tuširat tam, kjer iz pipe teče voda ne blato.

Kakšnih zapisov od tam ne morem obljubiti, lahko pa obljubim kakšno fotko ob povratku. Marca ;) Do takrat pa se imejte lepo, uživajte v snegu še zame malo in napolnite vsako minuto s stvarmi, ki vas veselijo!

Pa smo začeli spet

Spet smo obrnili nov list. 2010 se mu reče tokrat. Upam, da bo tole leto res nadvse pasje :)

S Silo sva se uspešno uvrstili v vse reševalske enote in se poleg tega prijavili še na kvalifikacije za svetovno prvenstvo reševalnih psov, ki bo letos potekalo na Češkem. Veseliva se dela, ki naju čaka in če se ne uvrstiva kot tekmovalki, bova definitivno prisotni tam kot navijačici.

Sicer pa odštevam dneve, ki se mi iztekajo kot zaposleni v oglaševalski agenciji in komaj čakam uresničitev svojih sanj. Zbrala sem pogum, z veliko podpore bližnjih in naredila korak. Fajn pes bo ime moje nove službe. Veselim se :) Res se veselim!

En kratek povzetek

Od tabora je že dobra dva meseca, pa se kar precej dogaja in nekako ne pride na vrsto update-anje bloga, tako da sem se odločila, da vsaj napišem en hiter povzetek.

Kar se tiče pasjega dela smo v društvu septembra začeli s tečaji, kar posledično pomeni drastično zmanjšanje časa, ker na društvu pač ne moreš bit samo tisto urico, ko vodiš tečaj ampak sproti še sam potreniraš, spiješ kakšno kavo, s kom počvekaš ali se celo lotiš kakšne globje debate, običajno pa s to osebo narediš še trening.

Polno je bilo tudi z izpiti, vajami, preizkušnjami. Enkrat sem padla na izpitu iskanja pogrešanih v Kopru (marker je bil pač na "napačni" strani) :). Naslednjič, na mednarodnih izpitih v Ljubljani je potem le bil na pravi strani :) Oba, tako da sva oba našli in pospravili v žep to enko, potem pa se nama je to isto, s tremi markerji izšlo še pretekli vikend v Gorici, kar pomeni da mi je uspelo in imava s Silo opravljene vse štiri "ta pomembne" reševalne izpite. Udeležili sva se preizkušnje za regijske enote in za MERP, ki sta obe bili super izkušnja, ki priznam, da sem se jih dolgo časa želela udeležiti. Občutek je božanski, ko lahko greš, ko lahko delaš in pridobivaš izkušnje. Teh si morava nabrati še veliko, da se bova lahko kosali s "ta velikimi" :) Vem pa, da sva na dobri poti. Vem, ker čutim povezavo med nama. Waw kako dober je ta občutek. Ko jo pogledam in ko ona pogleda mene in ko se strinjava, da sva obe za.

Pa moja mami je tudi opravila R 2 in postala vodnica reševalnega psa, v istem dnevu ko sem jaz opravila PO 2. Verjetno je bil dan za Toroševe babe :) BRAVO MAMI!!!! Sms, ki mi ga je poslala in je pisalo "Našli vse tri, hihihi" je prišel tik preden sem morala na poligon tako da sem stala v eni roki z ovratnico v drugi pa telefon in tehtala... pa sem jo klicala pa je imela zasedeno in sem komaj čakala da oddelam jo pokličem in ji zavriskam v telefon.

Zgodilo se je seveda še precej drugih stvari, precej pomembnih stvari o katerih pa bolj na kratko, ker niso toliko "pasji". Spet se po dolgem času učim življenja v dvoje. In ugotavljam, da se ga moram res naučiti. Spet sem se naučila, da če imaš nekoga za prijatelja to še zdaleč ne pomeni da le ta to res je. Pa po pravici... verjetno, se bom tega še kdaj spet morala naučiti. Ampak nič za to, še vedno imam ob sebi ljudi, ki dobivajo na centimetrih ob mojih uspehih. Te so tisti, ki so pomembni! In tisti, ki ti odkrito stisnejo roko in pogledajo v oči.

Pa še ena velika stvar v mojem življenju se bo spremenila... Ampak o tej kdaj drugič... Se bom potrudila, da še letos :) In ne, nisem noseča :P