Vesela sem...

...ker imam pse, ker sem se v življenju znašla med vodniki reševalnih psov in spoznala užitek in veselje ob šolanju psov. Vsak trening je nekaj posebnega, nekaj novega. Vsakič ko stopnim na poligon izgine vse ostalo kar obstaja. Vse to tam ne obstaja. Tam sva samo midve v danem trenutku. Živiva za ta trenutek, ne za tisto kar je bilo prej. Ne za tisto, kar šele pride. Skupaj riševa najlepše risbe. Verjetno bo res najboljši tale sposojen stavek: "Takrat sva v paralelnem svetu in tam sva tako srečni." Očitno res obstaja nek paralelni svet, verjetno za vsakega nekje drugje in za vsakega na nek drug način. Največja umetnost je v tem, da ga najdeš. Kjerkoli že. In jaz sem srečna, ker sem ga našla in ker ga lahko živim.

Nekaj o Heri

Foto: K. Volontar

Ufff... Kje sploh začeti? aja, sej res! Na začetku :)

Torej, kot že rečeno je najprej bila Juna... Super prvi pes. Pravzaprav si boljšega prvega psa človek ne bi mogel želeti. Imela je vse in še več! Ena edina samcata stvar, ki me je začela sčasoma "motiti" je bilo dejstvo, da nikoli ni bila samo moja. Bila je tudi moja. Pa od Maje, pa od mami, pa od Bojana... Saj ne rečem, srce je bilo res dovolj veliko za vse, ampak na dveh koncih hkrati pa ni mogla biti. Tako sva si jo z mami malo sposojale ena od druge in bila je malo tu pa malo tam. Jaz pa sem si tako močno želela psa, ki bo res samo samo moj. No, in vsakič ko so me vprašali kaj si želim za rojstni dan, sem rekla psa. In ko sem dobila že nešteto plišastih psov in je mami dokončno ugotovila, da ja, res hočem imet čisto svojega psa. Priznam, takrat mi je bilo čisto popolnoma vseeno kakšnega. Samo psa pač.

To make a long story short; prišla je Herica. Čisto mičkena, nebogljena, pravzaprav prekmalu glede na starost, ampak ker se je mudilo oddati mladiče sem si mislila, da ji bo sigurno bolje pri meni prekmalu, kot pa...

Timing za domov pripeljati mladička je bil super. Jaz študentka, pa ravno počitnice. Tiste ta zimske, ki trajajo en mesec. No vmes kak izpit, pa to res ni kaka strašna reč. Ko je prišla januarja 2004, je bilo res veliko snega. Niti hoditi ni mogla, ker je bila tako mala. Do februarja se je sneg malo polegel in lahko smo jo malo mahnili ven se igrat in učit odpoklica.

In Hera je rastla in skupaj sva se odpravili pogledat v KD Ljubljana k enoti kako in kaj. Pa nama je bilo všeč in sva začeli. Nekaj od streloplahosti sem menda že napisala!? No, skorajda sem doktorirala iz streloplahosti in če bi bila še vedno študentka in imela še vedno toliko časa, bi se lotila še ta petnajstega načina odpravljanja streloplahosti. Tako pa sem se odločila, da jo ne bom več matrala s tem. Priznam, vmes se mi je že malo zasmilila. Njej je ta pok resnično tako zelo grozen, da vse odpove in si sploh ni podobna.

Pa sva se itak vmes že posvetili rally obedience-u, ker smo na društvu ugotovili, da bi bilo fajn imet enega inštruktorja za to novo panogo. Pa sva s Hero med zimskimi počitnicami (da ne bo pomote, tokrat reševalskimi - slaba dva tedna) obdelali vaje, ki jih morata vodnik in pes obvladati za prvo stopnjo. Opravili izpit v prvem možnem roku in skupaj prevzeli tečaj. Jaz kot inštruktor, Hera pa kot "model", ki prikazuje pravilno izvedbo vaj :)

Če sva že bili v štosu, sva se začeli udeleževati še tekem, kjer nama tudi ne gre tako slabo :) Doma imava nekaj pokalčkov, kar je fajn potrditev za sicer ne tako zelo simpl psa kot je videti.

Ja res je včasih težko priznati, ampak Hera je ena posebna duša. Včasih se mi zdi, da ima dve osebnosti: eno čisto angelsko in ljubečo in drugo čisto hudičevsko in sovražno. Pa ne do mene, ampak do vsega ostalega. Sicer pa je neverjetno dojemljiva še danes. Vse neumnosti (beri trikce) se nauči izjemno hitro, tako da jo je še danes užitek učiti. Priznam, ni pa ravno najboljši sopotnik na vsakodnevnih poteh mestnega človeka. Ampak vseeno je moja in jo imam neizmerno rada :)

Moja kosmata lepotička je.

Foto: K. Volontar

Še en/dva treninga

Trening vse bolj postaja sestavni del vsakodnevnega življenja. In vsak dan čutim malo napredka. Občutek ob tem je vsakič božanski.

V soboto sem se s Silo in Hero zapeljala v Koper, po nove nasvete in kritike :) Spet je bilo super fajn in odnesla sem nazaj v kotlino kup novih idej kako naprej. Huh, veliko se morava še naučiti. Verjetno jaz še mnogo več kot Sila. Včasih se zdi, da ona itak ve, samo jaz še rabim malo časa, da ji prav povem.

Danes bi naj šla stestirat nove smučke, pa vreme temu ni bilo ravno najbolj naklonjeno (malo sem razvajena, pa se v tem čudovitem športu, če se le da, udejstvujem v lepem vremenu). Pa sem vseeno šla v snežni metež. Kar na domači poligon ponoviti, kar smo si zadali ponavljati naslednje dni. Zanimivo, za trening s psom pa tudi slabo vreme sploh ni problem. Pravzaprav priznam, da sem bila še v postelji, ko je zapiskal telefon z "vabilom" na trening. Seveda je bil odgovor čisto samoumeven. In ko sem pogledala skozi okno me sploh ni zmotilo, da sneži. Verjetno se pri "pasjih trenutkih" tista razvajenost nekam skrije.

Kakorkoli. Za mano je še en krasen vikend, ki sem ga imela čast posvetiti psom in niti za sekundo mi ni žal.

Tole je nekaj malega sličic uveljavljanja novega povelja "sredina" :)

p.s. Iz srca hvala vsem, ki se trudite in preživljate te trenutke z mano. Upam, da v njih uživate vsaj pol toliko kot jaz :)

Sila

Že dolgo sem vedela, da bom še enkrat imela zlato prinašalko. Juna je pustila tako zelo lep vtis, da me je trdno prepričala, da je to prava pasma zame. Še zlasti, ko sem vmes izskusila teriersko kri vem, da ne bom več eksperimentirala. Vsaj za zdaj. In tako sem sanjavo spremljala in vohljala naokoli za prinašalci, bolj ali manj razočarana nad slovensko vzrejo, saj sem si srčno želela najti vsaj malce temneje od belega prinašalca, pa vsaj malo lažjo konstitucijo... Potem pa nekega dne zagledam sliko mladičkov. Štirje so bili na sliki, en opazno temnejši od ostalih. Mama psica malo bolj drobižek. Blizu temu kar sem iskala. Res pa, kaki dve leti prekmalu. Pa sem vseeno iz firbca poklicala, pa iz firbca šla pogledat. No, kako se to konča vemo vsi, ki imamo doma psa :)

Tole sem o Sili zapisala, ko je imela nekaj mesecev:

"Sila ima še eno sestro in dva brata. Od vseh se je najbolj razlikovala. Ko so že vsi zaspali je imela sama še kup opravil in ja, še vedno je takšna. Ko že vsi na škrge dihamo in se nam pod težkimi vekami že zobotrebci lomijo, ona še kar mlati in pretepa vse kar ji pride na pot: deko, pliškota, brisačo, papirčke. Vse kar je na dosecu gobca.

Ime? Ne, res ni rodovniško, ji je pa pisano na kožo, kar je pravzaprav sreča. Pa konec koncev: ob Heri ne more živeti pes s kakšnim nežnim imenom. Bistvo: ja, Sila je čisto prava sila. Nova vrata so opravila dobro nalogo prve dni, da so zdržala vse njene šuse po sistemu, če ne gre z lajanjem skoči v vrata - če tudi to ne pomaga vzami zalet in skoči v vrata močneje."

Ko danes to preberem se smejim, ampak res je bilo neverjetno, kakšno močno voljo in kakšno strašno silo ima lahko eno takšnole majhno bitjece.

Foto: M. Nolimal

Njeno odraščanje je bilo eno hecno obdobje. Samo divjanje, norenje, drvenje... Večinoma ni šlo resno. Res je komična in ostati resen je zelo težka naloga, meni redko izvedljiva. Upam, da bo vedno ostala taka!

No zdaj ni več majhno bitjece (čeprav se mi zdi, da ona tega ne ve), ime Sila pa ji še vedno pristoji. In upam, da ji vedno bo. Vem, da mi je bila namenjena. Zato sva se našli. In vsakič ko me prešine, kaj vse naju še čaka na skupni poti, se mi na obraz prikrade nasmeh.

Za začetek

Ker je nekje pač treba začeti, je to najbolje storiti na začetku.

V resnici je prva želja, ki se je spomnim iz svojega otroštva bila pes. Od nekdaj sem si želela psa in se za silo zadovoljila tudi s sprehajanjem sosedovih psov, s hranjenjem vseh "morskih" psov, ki v resnici nikoli niso bili dve leti isti. Čeprav do zadnje dlake podobni drug drugemu, shirani, lačni, polni bolh, na kratkih ketnah privezani en ob sod, drugi ob odslužen pralni stroj, tretji pa ob senik, se njihove družbe nisem mogla naveličati. Posode so sicer imeli, pa so le te bile prazne, poskusi napolnitve z vodo so bili jalovi - posode so bile pogosto tudi preluknjane. Pa vseeno, kljub vsem ranam, bolham in drugim znakom ne ravno zdavega telesa, sem bila v vsakega posebej na smrt zaljubljena.

Nekako so to opazili tudi moji starši in po enajstih letih težkega dela in nenehnega nadlegovanja se je zgodilo! Prišla je Juna.

Moj prvi pes. No, pravzaprav je Juna bila družinski pes - bila je od nas vseh. S tem sem kar lep čas čisto strinjala, čeprav sem si od nekdaj želela imeti svojega psa. Psa, ki bo čisto in zares samo moj! In tako je pred petimi leti prišla Hera. Kmalu za njenim prihodom nas je zapustila Juna. Neverjetno, kakšna je bolečina, ko te zapusti kosmatinec. Verjetno vedno boli in verjetno nikoli ne nehaš pogrešati (jaz namreč June še do danes nisem nehala pogrešati).

S Hero sem "zašla" v šolanje psov, ki me je vse bolj in bolj vleklo "notri" in sem se vsakič kaj novega naučila. Nekega poletnega dne sem naju odpeljala na zeleno oazo v Ljubljani - KD Ljubljana, kamor sva šli spoznati enoto reševalnih psov. In tam sem še danes. Skoraj 5 let je že tega. Jap, danes tudi razumem kaj je pomenilo tisto, "to ni hobi, to je stil življenja". Če te potegne, te potegne. Tega ne moreš početi na pol. Ali počneš in si ali ne počneš in nisi - del te velike čudovite ekipe. Čez čas sem ugotovila, da ima Hera en mali problem, ki se mu reče "streloplahost" in zaradi tega več kot toliko pač verjetno ne moreva narediti. In ker sem želela biti "del tega" v celoti še naprej; in ker, ko se pač zaljubiš v eno pasmo, je težko živeti brez njenega pripadnika; in ker sem že dolgo prej vedela, da me nekje nekoč čaka še ena zlata glava...čeprav nisem vedela da že tako kmalu. Pa vendar, je dobro leto nazaj k meni prišla še Sila. In če sem poštena, mislim, da se v resnici šele sedaj zares začenja.