Nekaj o Heri

Foto: K. Volontar

Ufff... Kje sploh začeti? aja, sej res! Na začetku :)

Torej, kot že rečeno je najprej bila Juna... Super prvi pes. Pravzaprav si boljšega prvega psa človek ne bi mogel želeti. Imela je vse in še več! Ena edina samcata stvar, ki me je začela sčasoma "motiti" je bilo dejstvo, da nikoli ni bila samo moja. Bila je tudi moja. Pa od Maje, pa od mami, pa od Bojana... Saj ne rečem, srce je bilo res dovolj veliko za vse, ampak na dveh koncih hkrati pa ni mogla biti. Tako sva si jo z mami malo sposojale ena od druge in bila je malo tu pa malo tam. Jaz pa sem si tako močno želela psa, ki bo res samo samo moj. No, in vsakič ko so me vprašali kaj si želim za rojstni dan, sem rekla psa. In ko sem dobila že nešteto plišastih psov in je mami dokončno ugotovila, da ja, res hočem imet čisto svojega psa. Priznam, takrat mi je bilo čisto popolnoma vseeno kakšnega. Samo psa pač.

To make a long story short; prišla je Herica. Čisto mičkena, nebogljena, pravzaprav prekmalu glede na starost, ampak ker se je mudilo oddati mladiče sem si mislila, da ji bo sigurno bolje pri meni prekmalu, kot pa...

Timing za domov pripeljati mladička je bil super. Jaz študentka, pa ravno počitnice. Tiste ta zimske, ki trajajo en mesec. No vmes kak izpit, pa to res ni kaka strašna reč. Ko je prišla januarja 2004, je bilo res veliko snega. Niti hoditi ni mogla, ker je bila tako mala. Do februarja se je sneg malo polegel in lahko smo jo malo mahnili ven se igrat in učit odpoklica.

In Hera je rastla in skupaj sva se odpravili pogledat v KD Ljubljana k enoti kako in kaj. Pa nama je bilo všeč in sva začeli. Nekaj od streloplahosti sem menda že napisala!? No, skorajda sem doktorirala iz streloplahosti in če bi bila še vedno študentka in imela še vedno toliko časa, bi se lotila še ta petnajstega načina odpravljanja streloplahosti. Tako pa sem se odločila, da jo ne bom več matrala s tem. Priznam, vmes se mi je že malo zasmilila. Njej je ta pok resnično tako zelo grozen, da vse odpove in si sploh ni podobna.

Pa sva se itak vmes že posvetili rally obedience-u, ker smo na društvu ugotovili, da bi bilo fajn imet enega inštruktorja za to novo panogo. Pa sva s Hero med zimskimi počitnicami (da ne bo pomote, tokrat reševalskimi - slaba dva tedna) obdelali vaje, ki jih morata vodnik in pes obvladati za prvo stopnjo. Opravili izpit v prvem možnem roku in skupaj prevzeli tečaj. Jaz kot inštruktor, Hera pa kot "model", ki prikazuje pravilno izvedbo vaj :)

Če sva že bili v štosu, sva se začeli udeleževati še tekem, kjer nama tudi ne gre tako slabo :) Doma imava nekaj pokalčkov, kar je fajn potrditev za sicer ne tako zelo simpl psa kot je videti.

Ja res je včasih težko priznati, ampak Hera je ena posebna duša. Včasih se mi zdi, da ima dve osebnosti: eno čisto angelsko in ljubečo in drugo čisto hudičevsko in sovražno. Pa ne do mene, ampak do vsega ostalega. Sicer pa je neverjetno dojemljiva še danes. Vse neumnosti (beri trikce) se nauči izjemno hitro, tako da jo je še danes užitek učiti. Priznam, ni pa ravno najboljši sopotnik na vsakodnevnih poteh mestnega človeka. Ampak vseeno je moja in jo imam neizmerno rada :)

Moja kosmata lepotička je.

Foto: K. Volontar