Za začetek

Ker je nekje pač treba začeti, je to najbolje storiti na začetku.

V resnici je prva želja, ki se je spomnim iz svojega otroštva bila pes. Od nekdaj sem si želela psa in se za silo zadovoljila tudi s sprehajanjem sosedovih psov, s hranjenjem vseh "morskih" psov, ki v resnici nikoli niso bili dve leti isti. Čeprav do zadnje dlake podobni drug drugemu, shirani, lačni, polni bolh, na kratkih ketnah privezani en ob sod, drugi ob odslužen pralni stroj, tretji pa ob senik, se njihove družbe nisem mogla naveličati. Posode so sicer imeli, pa so le te bile prazne, poskusi napolnitve z vodo so bili jalovi - posode so bile pogosto tudi preluknjane. Pa vseeno, kljub vsem ranam, bolham in drugim znakom ne ravno zdavega telesa, sem bila v vsakega posebej na smrt zaljubljena.

Nekako so to opazili tudi moji starši in po enajstih letih težkega dela in nenehnega nadlegovanja se je zgodilo! Prišla je Juna.

Moj prvi pes. No, pravzaprav je Juna bila družinski pes - bila je od nas vseh. S tem sem kar lep čas čisto strinjala, čeprav sem si od nekdaj želela imeti svojega psa. Psa, ki bo čisto in zares samo moj! In tako je pred petimi leti prišla Hera. Kmalu za njenim prihodom nas je zapustila Juna. Neverjetno, kakšna je bolečina, ko te zapusti kosmatinec. Verjetno vedno boli in verjetno nikoli ne nehaš pogrešati (jaz namreč June še do danes nisem nehala pogrešati).

S Hero sem "zašla" v šolanje psov, ki me je vse bolj in bolj vleklo "notri" in sem se vsakič kaj novega naučila. Nekega poletnega dne sem naju odpeljala na zeleno oazo v Ljubljani - KD Ljubljana, kamor sva šli spoznati enoto reševalnih psov. In tam sem še danes. Skoraj 5 let je že tega. Jap, danes tudi razumem kaj je pomenilo tisto, "to ni hobi, to je stil življenja". Če te potegne, te potegne. Tega ne moreš početi na pol. Ali počneš in si ali ne počneš in nisi - del te velike čudovite ekipe. Čez čas sem ugotovila, da ima Hera en mali problem, ki se mu reče "streloplahost" in zaradi tega več kot toliko pač verjetno ne moreva narediti. In ker sem želela biti "del tega" v celoti še naprej; in ker, ko se pač zaljubiš v eno pasmo, je težko živeti brez njenega pripadnika; in ker sem že dolgo prej vedela, da me nekje nekoč čaka še ena zlata glava...čeprav nisem vedela da že tako kmalu. Pa vendar, je dobro leto nazaj k meni prišla še Sila. In če sem poštena, mislim, da se v resnici šele sedaj zares začenja.