Že dolgo sem vedela, da bom še enkrat imela zlato prinašalko. Juna je pustila tako zelo lep vtis, da me je trdno prepričala, da je to prava pasma zame. Še zlasti, ko sem vmes izskusila teriersko kri vem, da ne bom več eksperimentirala. Vsaj za zdaj. In tako sem sanjavo spremljala in vohljala naokoli za prinašalci, bolj ali manj razočarana nad slovensko vzrejo, saj sem si srčno želela najti vsaj malce temneje od belega prinašalca, pa vsaj malo lažjo konstitucijo... Potem pa nekega dne zagledam sliko mladičkov. Štirje so bili na sliki, en opazno temnejši od ostalih. Mama psica malo bolj drobižek. Blizu temu kar sem iskala. Res pa, kaki dve leti prekmalu. Pa sem vseeno iz firbca poklicala, pa iz firbca šla pogledat. No, kako se to konča vemo vsi, ki imamo doma psa :)
Tole sem o Sili zapisala, ko je imela nekaj mesecev:
"Sila ima še eno sestro in dva brata. Od vseh se je najbolj razlikovala. Ko so že vsi zaspali je imela sama še kup opravil in ja, še vedno je takšna. Ko že vsi na škrge dihamo in se nam pod težkimi vekami že zobotrebci lomijo, ona še kar mlati in pretepa vse kar ji pride na pot: deko, pliškota, brisačo, papirčke. Vse kar je na dosecu gobca.
Ime? Ne, res ni rodovniško, ji je pa pisano na kožo, kar je pravzaprav sreča. Pa konec koncev: ob Heri ne more živeti pes s kakšnim nežnim imenom. Bistvo: ja, Sila je čisto prava sila. Nova vrata so opravila dobro nalogo prve dni, da so zdržala vse njene šuse po sistemu, če ne gre z lajanjem skoči v vrata - če tudi to ne pomaga vzami zalet in skoči v vrata močneje."
Ko danes to preberem se smejim, ampak res je bilo neverjetno, kakšno močno voljo in kakšno strašno silo ima lahko eno takšnole majhno bitjece.
Tole sem o Sili zapisala, ko je imela nekaj mesecev:
"Sila ima še eno sestro in dva brata. Od vseh se je najbolj razlikovala. Ko so že vsi zaspali je imela sama še kup opravil in ja, še vedno je takšna. Ko že vsi na škrge dihamo in se nam pod težkimi vekami že zobotrebci lomijo, ona še kar mlati in pretepa vse kar ji pride na pot: deko, pliškota, brisačo, papirčke. Vse kar je na dosecu gobca.
Ime? Ne, res ni rodovniško, ji je pa pisano na kožo, kar je pravzaprav sreča. Pa konec koncev: ob Heri ne more živeti pes s kakšnim nežnim imenom. Bistvo: ja, Sila je čisto prava sila. Nova vrata so opravila dobro nalogo prve dni, da so zdržala vse njene šuse po sistemu, če ne gre z lajanjem skoči v vrata - če tudi to ne pomaga vzami zalet in skoči v vrata močneje."
Ko danes to preberem se smejim, ampak res je bilo neverjetno, kakšno močno voljo in kakšno strašno silo ima lahko eno takšnole majhno bitjece.
Foto: M. NolimalNjeno odraščanje je bilo eno hecno obdobje. Samo divjanje, norenje, drvenje... Večinoma ni šlo resno. Res je komična in ostati resen je zelo težka naloga, meni redko izvedljiva. Upam, da bo vedno ostala taka!
No zdaj ni več majhno bitjece (čeprav se mi zdi, da ona tega ne ve), ime Sila pa ji še vedno pristoji. In upam, da ji vedno bo. Vem, da mi je bila namenjena. Zato sva se našli. In vsakič ko me prešine, kaj vse naju še čaka na skupni poti, se mi na obraz prikrade nasmeh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar