Novi občutki

Že nekaj časa se ukvarjam z ljudmi in jih učim kako učiti pse, kako z njimi živeti in kako z njimi sodelovati. V tem početju neizmerno uživam. Da je včasih naporno ugotovim samo občasno zvečer, ko se umirim in malo vsedem in ugotovim, da sem zares utrujena. Pa kljub temu tako polna, da nočem, da se dan konča. Še kaj bi počela. Vendar srce želi, telo ne da. In potem običajno ležim v postelji in se trudim zaspati, po glavi pa švigajo misli o tem in onem, kako jim dati še več, da bi jim čim bolje uspevalo. Da bi čim lepše živeli s psi, delali s psi in jih predvsem čim bolje razumeli. Da bi jim znali dati kar potrebujejo in da bi razumeli pasji način vračanja ljubezni. S takšnimi in drugačnimi mislimi pogosto zaspim. Namesto štetja ovčk :)

Vsakič znova, ko vidim napredek pri katerem od mojih učencev se ga iskreno razveselim. In včeraj sem si ogledala nekaj predstav najprej na ruševini in potem še na poligonu. Resnično nisem bila prepričana več, če ni moja želja po uspehu še večja od želje akterjev. In ko sem stala na poligonu in ob končani predstavi vedela, da je bilo uspešno mi je šlo na jok. Od sreče in veselja. In ko sem pogledala oči glavnega akterja in videla, da se tudi sam bori s solznimi očmi me je preplavil nov občutek. "Moj prvi" par je postal reševalni par! Čestitam in se veselim z njim. Iskreno, resnično in srečno!

Lep vikend je za nami. Danes še uradno proslavimo, potem pa naprej s polnim tempom, novim zmagam in uspehom naproti!

Ko se izzide

Pa se nama je izšlo. Moj pes z angelskim pogledom in dušo je danes prikazal res lepo delo. Najprej na poligonu, kjer sva skupaj sestavili 47 točk na poslušnosti in 49 točk na ovirah. Potem pa po dolgem čakanju na iskanje, končno moment ko jo lahko spustim. Pa še minutka ali dve, da se zmeniva, da ji res ni treba pojest vseh ogrizkov in tudi ne še edinega jabolka, ki je tam za markerje. Končno se vživiva vsaka v svojo vlogo reševalnega para. Na prvih 150 metrih najdeva prve tri, potem pa išče in dela in išče in dela... četrtega markerja pa ni in ni. Prvič sem videla, da je možno, da tudi v gozdu vonj markerja tako premeša, da ga pes zlepa ne more locirati. Mislim, da se je z lokacijo markerja ukvarjala kar dobrih 5 minut. Na koncu ga je našla, v zadnjem možnem trenutku, ki sva ga dobili na razpolago. Priznam, da sem že počasi nehala verjeti. Pa je sama rešila zagonetko. Tokrat ji res nisem znala najbolje pomagati.

Nekdo je enkrat napisal lep sestavek o tem, kakšen je "tvoj pes". In Sila je moj pes. Od prvega trenutka, ko sva se videle, in preko vseh neprespanih noči v prvem mesecu, ko sva se morali dogovoriti, da če jaz rečem, da se spi dol, se dol tudi spi. In moj pes, mi je danes rešil rit, ko sem zajebala. In moj pes, je na koncu seveda dobil tisto jabolko, ki ga na začetku iskanja ni smela pojesti :)

In seveda ne meni ne mojemu psu nikoli ne bi nič uspelo doseči brez večne podpore in družbe najboljših, ki ti omogočijo, da tvoj pes lahko dela tudi kadar se sam potepaš po svetu.

Zaspano

Pasja frizerka

s katero se ni za hecat :)

...

Odšla sva spet

Vsak svoji samoti naproti,

pa sva komaj občutila,

kako je lahko topel stisk dveh rok.

Odšla. Preprosto. In spet,

kar sva bila:

Komaj še človek. Tako čudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:

drevesa, hiše, oblaki, nebo

in ceste so, ko da nikamor vec ne držijo

in je vseeno,

kam nameriš nogo.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci:

Kolikokrat bo še treba oditi

in za vselej pustiti ob poti

drobec srca?

(Ivan MINATTI)

En kup dogodivščin

Od zadnje objave se je kar precej dogajalo. Po Italiji je bil na vrsti letni tabor reševalnih psov, ki je ponovno potekal v Varpolju, ki vsakič ponuja odločna delovišča, lepo okolico in odlično organizacijo. Letos smo bili nekoliko razočarani zgolj in samo nad hrano. Sicer pa spet veliko dobrih treningov in dobre družbe.

Po krajšem počitku smo se v začetku septembra odpravili v avstrijski Tritol na teden treninga v iskanju izpod ruševin, kjer smo dodobra utrudili pse v vsakodnevnih težkih iskanjih ter na koncu še simulaciji MRT preizkušnje, ki je vključevala tri dnevna in dva nočna iskanja. Sila se je dobro odzrezala z lepim in vztrajnim delom, ki pa je na žalost za sabo potegnil tudi nekaj novih težavic, ki se jih morava lotiti kar čim prej. Verjetno pa ne bo hujših posledic in bo Sila kmalu nazaj taka kot mora biti. Sicer pa so Tritolske ruševine itak sanjske za vsakokar, ki rad išče in trenira iskanje izpod ruševin. En sam vhod v rov te pogosto popelje v nešteto različnih grobov in pes se mora kar potruditi, da najde pravo lokacijo. Pogosto pa tudi vodnik, da razume kaj mu pes pokaže.

Pretekli deževni vikend pa je potekal v Zagorju na IRO vaji ekip reševalnih psov. V trojkah smo se prebijali čez 6 delovišč. Ker je vodja naše ekipe super dobro izžrebal štartno številko smo se zjutraj lahko tudi nekoliko naspali in se odpočili od napornih dni in napornejših večerov. Namočilo nas je v soboto zelo. Prvič se mi je zgodilo, da sem imela oblačil seboj ravno prav ali pa skoraj premalo. Običajno jih več kot pol ostane nedotaknjenih. Zdaj vem, da je prav tako in da bo upam, naslednjič ostalo nedotaknjenih vsaj 3/4 oblačil iz potovalke. Sicer pa je bila vaja super. Odlična delovišča, kar nekaj zank in lep rezultat.

Vsi dogodki zadnjih dveh mesecev me puščajo polno želje in volje po nadaljnjih treningih in kmalu se bomo spet borili z novimi preizkušnjami, ki jih v nadalje upam kaj bolj aružno opišem in podkrepism s slikami. Tokrat pa so slike zgolj iz Tritola ;)

Čakanje...

Pa malo "letenja"...

In takoj za tem nakazovanje

in veselje

Skica, da bodo tudi drugi vedeli kaj se dogaja...

Iskanje

In spet veselje

Na koncu pa pospravljanje šotora :)