Ko se izzide

Pa se nama je izšlo. Moj pes z angelskim pogledom in dušo je danes prikazal res lepo delo. Najprej na poligonu, kjer sva skupaj sestavili 47 točk na poslušnosti in 49 točk na ovirah. Potem pa po dolgem čakanju na iskanje, končno moment ko jo lahko spustim. Pa še minutka ali dve, da se zmeniva, da ji res ni treba pojest vseh ogrizkov in tudi ne še edinega jabolka, ki je tam za markerje. Končno se vživiva vsaka v svojo vlogo reševalnega para. Na prvih 150 metrih najdeva prve tri, potem pa išče in dela in išče in dela... četrtega markerja pa ni in ni. Prvič sem videla, da je možno, da tudi v gozdu vonj markerja tako premeša, da ga pes zlepa ne more locirati. Mislim, da se je z lokacijo markerja ukvarjala kar dobrih 5 minut. Na koncu ga je našla, v zadnjem možnem trenutku, ki sva ga dobili na razpolago. Priznam, da sem že počasi nehala verjeti. Pa je sama rešila zagonetko. Tokrat ji res nisem znala najbolje pomagati.

Nekdo je enkrat napisal lep sestavek o tem, kakšen je "tvoj pes". In Sila je moj pes. Od prvega trenutka, ko sva se videle, in preko vseh neprespanih noči v prvem mesecu, ko sva se morali dogovoriti, da če jaz rečem, da se spi dol, se dol tudi spi. In moj pes, mi je danes rešil rit, ko sem zajebala. In moj pes, je na koncu seveda dobil tisto jabolko, ki ga na začetku iskanja ni smela pojesti :)

In seveda ne meni ne mojemu psu nikoli ne bi nič uspelo doseči brez večne podpore in družbe najboljših, ki ti omogočijo, da tvoj pes lahko dela tudi kadar se sam potepaš po svetu.