Vsak svoji samoti naproti,
pa sva komaj občutila,
kako je lahko topel stisk dveh rok.
Odšla. Preprosto. In spet,
kar sva bila:
Komaj še človek. Tako čudno ubog.
Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:
drevesa, hiše, oblaki, neboin ceste so, ko da nikamor vec ne držijo
in je vseeno,
kam nameriš nogo.
Odšla sva vsak svoji samoti naproti.
Reci:
Kolikokrat bo še treba oditi
in za vselej pustiti ob poti
drobec srca?
(Ivan MINATTI)
Ni komentarjev:
Objavite komentar