Že nekaj časa se ukvarjam z ljudmi in jih učim kako učiti pse, kako z njimi živeti in kako z njimi sodelovati. V tem početju neizmerno uživam. Da je včasih naporno ugotovim samo občasno zvečer, ko se umirim in malo vsedem in ugotovim, da sem zares utrujena. Pa kljub temu tako polna, da nočem, da se dan konča. Še kaj bi počela. Vendar srce želi, telo ne da. In potem običajno ležim v postelji in se trudim zaspati, po glavi pa švigajo misli o tem in onem, kako jim dati še več, da bi jim čim bolje uspevalo. Da bi čim lepše živeli s psi, delali s psi in jih predvsem čim bolje razumeli. Da bi jim znali dati kar potrebujejo in da bi razumeli pasji način vračanja ljubezni. S takšnimi in drugačnimi mislimi pogosto zaspim. Namesto štetja ovčk :)
Vsakič znova, ko vidim napredek pri katerem od mojih učencev se ga iskreno razveselim. In včeraj sem si ogledala nekaj predstav najprej na ruševini in potem še na poligonu. Resnično nisem bila prepričana več, če ni moja želja po uspehu še večja od želje akterjev. In ko sem stala na poligonu in ob končani predstavi vedela, da je bilo uspešno mi je šlo na jok. Od sreče in veselja. In ko sem pogledala oči glavnega akterja in videla, da se tudi sam bori s solznimi očmi me je preplavil nov občutek. "Moj prvi" par je postal reševalni par! Čestitam in se veselim z njim. Iskreno, resnično in srečno!
Lep vikend je za nami. Danes še uradno proslavimo, potem pa naprej s polnim tempom, novim zmagam in uspehom naproti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar