Včasih je lepo. In včasih je grozno. Večino časa pa niti ne posvečamo temu, da bi ugotovili, a nam je fajn al nam je grozno. Sigurno se nihče ne počuti dobro povsod. Sigurno te vedno nekje nekaj zmoti. Včasih pa v danem trenutku ugotoviš, da ti je tako lepo, da bi najraje pritisnil na pavzo, ustavil čas in trenutek podaljšal. Ko se tega zaveš je trenutek mimo. Ne moreš ga ustavit. Ne moreš ga zamrzniti in ne moreš ostati v njem. Pa če si tega še tako želiš.
So pa tisti drugi trenutki, ko si želiš, da jih ne bi doživel. Da se ne bi nikoli zgodili. Tisti, ki bi jih najraje prevrtel nazaj in jih izbrisal. Takrat se ti zdi, da je to najhujše kar te je doletelo. In da nikoli več nič ne bo tako kot je bilo.
Ne vem kdaj in ne vem kje na svoji poti sem spremenila doživljanje teh drugih. Naj mi je še tako težko, hudo in karkoli pač že, se vsakič znova spomnim, da gre vse mimo. In da jih s časom lažje sprejmeš za svoje. Četudi so bili težki in slabi in četudi se je zdelo, da nikoli ne boš več dvignil glave nad vodo.
Problem imam pa še vedno s tistimi prvimi. Še vedno bi včasih ustavila, zamrznila, pritisnila na pavzo. Še vedno bi včasih ostala. Pa moram tudi takrat naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar