Dvojka

Tokrat pa je bilo veliko zapisa vrednih momentov, tako niti ne vem kje začeti in v kaj se koliko poglobiti. Misli so še kar tam gori na Goriškem, v naravi, med psi in prijatelji.

Bili smo na Lokvah nad Novo Gorico na prvem Slovenskem državnem prvenstvu reševalnih psov. Datum je bil označen v koledarčku kot absolutno zaseden že od začetka leta. Udeležba niti slučajno ni bila vprašljiva. Nikakor pa nisem mislila, da se bom prireditve udeležila kot ena izmed tekmovalcev/izpitnikov. Ko pa sva tik pred rokom prijave naredili R1, kar je pogoj za udeležbo na tekmovanju in izpitu, sem se prijavila. Pa ne zato, da bi naredila nek rezultat. In tudi ne zato, da bi opravila izpit, ker se mi je to res zdelo popolnoma nerealno. Psica je res mlada, nima izkušenj, ravnokar je opravila svoj prvi izpit...

Pa ji je zopet uspelo podreti moje dvome, preseči vsako pričakovanje. Nikoli še ni iskala več kot dva markerja, tu je poiskala štiri. Brez dvoma sem sedaj, da če bi bil še en, bi jih pač poiskala pet. Nepopisen je občutek videti psa s takšnim žarom do iskanja. Seveda je občutek toliko slajši, ker je to moj pes. Najboljši pes :) Zame vedno in v vsakem pogledu. Kljub ne ravno uspešni predstavi na poligonu, kjer je njena mladost nedvomno pokazala svoje.

Tokrat se bom izognila naštevanju imen, ker bi sigurno koga spustila zato se bom zahvalila vsem, ki ste tokrat verjeli da je mogoče, četudi jaz nisem. Prišla sem sodelovati in se imeti dobro. Oboje sem užila v polni meri in za nameček opravila še R2. Naj se sliši še tako čudno, nekako še vedno ne dojamem. Dojemam samo, da očitno delam prav in v pravi smeri, kar je najlepša in najboljša potrditev.

Mama kača je s svojimi kolegi iz ERP Nova Gorica odlično poskrbela za organizacijo in se jim zato lepo zahvaljujemo. Ne bom pozabila niti glasbene podlage pred delom na ovirah (sem malo zaplesala prej, četud nihče ni videl :))

Smeh pred spanjem je zopet začinil lepe dneve. Opravičujem se, če kdo zaradi njega ni mogel spati. Kljub vsemu, mislim, da ga ni čez neutolažljiv večerni smeh, ki ti s smrkljem napolni nos in s solzami oči.

Nekaj solz je steklo tudi na račun zaključka tekmovalne sezone našega "rorvajlerja". Tudi to je bil del te lepe prireditve. Tarči, še na mnoga penzionistično uživantska leta! Hvala, da si Matejo toliko naučila, da lahko ona uči še mene :)

Preveč stvari, da bi jih človek lahko strnil v zgodbo, zato naj ta zapis tokrat ostane kot je v moji glavi. Vsega lepega veliko raztreščenega vsepovsod.