Pogosto čas preživljamo na različnih koncih Slovenije, te naše lepe dežele. Najredkeje na Dolenjskem. Pa se nam je tudi ta ponudila, tokrat z vajo civilne zaščite, ki je bila organizirana v okolici Novega mesta. Bilo je pasje vroče, pa v resnici ni pretirano motilo, saj smo se kar dobro znašli in ta težje dele opravili kar s prevozom s combijem in vmesno postajo v letališkem baru. Vsega je bilo ravno prav: iskanja v gozdu, iskanja v gozdu s hudim hribom, vrvno tehniko in iskanja v ruševini.
Zaključek na veledromu v senci dreves in zadnji dogovori, da se načrtovani team building zgodi na Otočcu. Še spisek kaj je potrebno nabaviti in določitev delegacije za v trgovino in vse je bilo dogovorjeno. Kmalu za tem (in seveda po eni dobri kavi) smo se že namestili v kampu in pričeli s pripravo večerje. Hrane je bilo seveda tudi tokrat veliko preveč. Pijače in smeha pa ravno prav.
Jutranjo idejo o kratkem sprehodu Sile in daljši igri v vodi je razblinil prvi pogled na Krko polno labodov. Ker mi ideja po iskanju nedeljskega veterinarja ni preveč dišala, se je Sila sprijaznila kar s sprehodom po gozdu in na plavanje počakala. Pa je prišlo tudi to, ki mi ga je uspelo ujeti v objektiv.
Še vedno trdim, četudi dvomite: I love the smell of a wet golden retriever! Moker golden ima poseben vonj, ki ga obožujem. Diši po nežni pasji duši, ki izžareva srečo, radost in milino. Povzame in v sebi poveže vsa občutja, ki jih je človek tako redko sposoben zaznati.
1 komentar:
A ne, moker goldenček, smrdljivček ali dišečka? Odvisno od ljubezni.
Pa življenje z dolgimi svetlimi kocinami v juhi, na obleki, ... kolk je to luštn... Še najraje pa imam moker pasji pozdrav, takrat ko si nadeneš lepo obleko.
Objavite komentar