Vsega po malo

Tokrat je vikend zavil malo stran od običajnih poti in se napolnil z marsičem.
Baseball, ki enkrat na leto popestri dober žur.
Dobra pijača, jedača in snidenje z ljudmi, ki jih dolgo nisem videla. Ples.
Spanje na obroke - tole bo sicer treba en dan dodelati in se bolj pošteno naspati.
Dober film ob čuvanju male boginje.
Plezanje. Danes doživeti občutki ob plezanju so mi dali polno novega zagona.
Prijeten sprehod v družbi treh pasjih dam.
Domača hrana, ki ob nenehni gostilniški prehrani dobi še slajši okus. Hvala mami :)
In končno vsaj približno v red dana terasa, ki bo spet lahko gostila obiske.
Občutek, da sem našla nekaj, kar nisem iskala, še manj pričakovala, da sploh obstaja.
Vikend poln samih lepih stvari.

Kaj drugega sploh še potrebujem?

Priznam. Zasvojena sem z zasedenimi vikendi.

Pogosto čas preživljamo na različnih koncih Slovenije, te naše lepe dežele. Najredkeje na Dolenjskem. Pa se nam je tudi ta ponudila, tokrat z vajo civilne zaščite, ki je bila organizirana v okolici Novega mesta. Bilo je pasje vroče, pa v resnici ni pretirano motilo, saj smo se kar dobro znašli in ta težje dele opravili kar s prevozom s combijem in vmesno postajo v letališkem baru. Vsega je bilo ravno prav: iskanja v gozdu, iskanja v gozdu s hudim hribom, vrvno tehniko in iskanja v ruševini.

Zaključek na veledromu v senci dreves in zadnji dogovori, da se načrtovani team building zgodi na Otočcu. Še spisek kaj je potrebno nabaviti in določitev delegacije za v trgovino in vse je bilo dogovorjeno. Kmalu za tem (in seveda po eni dobri kavi) smo se že namestili v kampu in pričeli s pripravo večerje. Hrane je bilo seveda tudi tokrat veliko preveč. Pijače in smeha pa ravno prav.

Jutranjo idejo o kratkem sprehodu Sile in daljši igri v vodi je razblinil prvi pogled na Krko polno labodov. Ker mi ideja po iskanju nedeljskega veterinarja ni preveč dišala, se je Sila sprijaznila kar s sprehodom po gozdu in na plavanje počakala. Pa je prišlo tudi to, ki mi ga je uspelo ujeti v objektiv.

Še vedno trdim, četudi dvomite: I love the smell of a wet golden retriever! Moker golden ima poseben vonj, ki ga obožujem. Diši po nežni pasji duši, ki izžareva srečo, radost in milino. Povzame in v sebi poveže vsa občutja, ki jih je človek tako redko sposoben zaznati.

Dolgovi

Ker sem bila kregana zaradi fotk, ki so že nekajkrat zaporedoma ostale skrite na D-ju mojega comp-a jih objavljam nekaj od različnih priložnosti. Da bom vsaj lahko rekla: "sej so gor, a jih nisi vidla?" :)

En lep vikend smo kače preživele v začetku maja na goriškem, kjer smo si poleg treninga s psi ponudile en pravi večerni klepet ob dobri glasbi in sadju. Zjutraj pa plezanje v Vipavski beli, ki nas je navdušilo s šalčkami "al kako že?".

Plan je bil po plezanju in četrti kavi se odpravit na obisk še na obalo, pa nas je sumljivo vreme pregnalo kar domov. No, na peto kavo in kosilo, potem pa res domov po malce počitka. V nedeljo pa v družinsko plezališče na Vransko, kjer sem se tudi jaz opogumila in zlezla nekaj malega naprej.

Evo kače. Tole je tačetek odplačevanja dolga :)

Ker je vedno "divno i nezaboravno" pridno delamo na tem, da zgodbo dopolnjujemo z nadaljnimi kačjimi vikendi.

Čas za čiščenje

Menda ni nič nenavadnega, če mora človek, zlasti če je ta človek ženskega spola, vsake toliko čas nameniti čiščenju podstrešja, saj se tiste žičke vse preveč zapletejo med sabo in začne prihajati do kratkih stikov.

Vem, kam moram it, da bi stvari pospravila v svoje škatlice, pa kaj ko ne morem tja. Dvomim, da se znam naučiti čiščenja podstrešja tam kjer pač sem. Glede na to, da sem točno tam, kjer vem da tega ne znam narediti.

Hudič pa je tudi, da še vedno nisem ziher v odgovor na vprašanje: "Ali kače da ali ne?" Upam, da je pravi odgovor DA.

Dvojka

Tokrat pa je bilo veliko zapisa vrednih momentov, tako niti ne vem kje začeti in v kaj se koliko poglobiti. Misli so še kar tam gori na Goriškem, v naravi, med psi in prijatelji.

Bili smo na Lokvah nad Novo Gorico na prvem Slovenskem državnem prvenstvu reševalnih psov. Datum je bil označen v koledarčku kot absolutno zaseden že od začetka leta. Udeležba niti slučajno ni bila vprašljiva. Nikakor pa nisem mislila, da se bom prireditve udeležila kot ena izmed tekmovalcev/izpitnikov. Ko pa sva tik pred rokom prijave naredili R1, kar je pogoj za udeležbo na tekmovanju in izpitu, sem se prijavila. Pa ne zato, da bi naredila nek rezultat. In tudi ne zato, da bi opravila izpit, ker se mi je to res zdelo popolnoma nerealno. Psica je res mlada, nima izkušenj, ravnokar je opravila svoj prvi izpit...

Pa ji je zopet uspelo podreti moje dvome, preseči vsako pričakovanje. Nikoli še ni iskala več kot dva markerja, tu je poiskala štiri. Brez dvoma sem sedaj, da če bi bil še en, bi jih pač poiskala pet. Nepopisen je občutek videti psa s takšnim žarom do iskanja. Seveda je občutek toliko slajši, ker je to moj pes. Najboljši pes :) Zame vedno in v vsakem pogledu. Kljub ne ravno uspešni predstavi na poligonu, kjer je njena mladost nedvomno pokazala svoje.

Tokrat se bom izognila naštevanju imen, ker bi sigurno koga spustila zato se bom zahvalila vsem, ki ste tokrat verjeli da je mogoče, četudi jaz nisem. Prišla sem sodelovati in se imeti dobro. Oboje sem užila v polni meri in za nameček opravila še R2. Naj se sliši še tako čudno, nekako še vedno ne dojamem. Dojemam samo, da očitno delam prav in v pravi smeri, kar je najlepša in najboljša potrditev.

Mama kača je s svojimi kolegi iz ERP Nova Gorica odlično poskrbela za organizacijo in se jim zato lepo zahvaljujemo. Ne bom pozabila niti glasbene podlage pred delom na ovirah (sem malo zaplesala prej, četud nihče ni videl :))

Smeh pred spanjem je zopet začinil lepe dneve. Opravičujem se, če kdo zaradi njega ni mogel spati. Kljub vsemu, mislim, da ga ni čez neutolažljiv večerni smeh, ki ti s smrkljem napolni nos in s solzami oči.

Nekaj solz je steklo tudi na račun zaključka tekmovalne sezone našega "rorvajlerja". Tudi to je bil del te lepe prireditve. Tarči, še na mnoga penzionistično uživantska leta! Hvala, da si Matejo toliko naučila, da lahko ona uči še mene :)

Preveč stvari, da bi jih človek lahko strnil v zgodbo, zato naj ta zapis tokrat ostane kot je v moji glavi. Vsega lepega veliko raztreščenega vsepovsod.

Meant to be

Nekatere stvari v živjenju se zgodijo tako, da marsikdo pomisli in reče, da je bilo namenjeno. Jaz na primer sem prepričana, da je bila Sila namenjena točno meni. Cel splet dogodkov se je moral sestaviti, da sem jo "našla". In povrhu vsega sem jo našla tam, kjer je niti slučajno nisem iskala. Prav tako v času, ko nisem iskala. V bistvu sem jo srečala. In čutila sem da jo moram vzeti k sebi.

Tudi prijatelj je pred kratkim nepričakovano v naročju držal svojo novo kosmatinko in vsi smo se strinjali da mu je podobna. Najverjetneje mu je bila namenjena. Vsaj glede na splet dogodkov bi lahko v to verjeli.

V zadnjem času se pogosto razmišljam o vprašanju "namenjenosti". O vprašanju "is it meant to be?". Pogosto namreč dvome dam na stran in si rečem, da se bo zgodilo, če je namenjeno. Če ne, potem je bilo namenjeno drugače in se mora zgoditi drugače. S tega vidika bi skoraj lahko rekla, da je vse, kar se nam zgodi namenjeno. Tudi če je slabo. In tudi, če pomena nekega dogodka nikakor ne moremo razumeti, nam je sigurno prinesel nekaj novega. Novo spoznanje, novo razumevanje, nov pogled. Nedvomno vsi pretekli dogodki v našem življenju vplivajo na nove dogodke, katerim hodimo naproti. Vplivajo na to, kako jih bomo doživeli, kako občutili in kako se nanje odzvali.

Nikakor ne smemo začeti verjeti, da za stvari, ki so nam namenjene ne smemo nič narediti. Nasprotno. Zaupati moramo svojim notranjim vzgibom, lastni notranji sili in storiti, kar čutimo da moramo storiti. Sama namreč naredim marsikaj, čeprav "naj ne bi". Ne razumem namreč zakaj ne. Zato, ker potem ne igram po pravilih? Ampak čigava so ta pravila? Zakaj bi morala igrati svoje življenje po nekih kvazi pravilih, ki si jih je izmislih nevemkdo? Če je življenje moje, če ga živim jaz, če ga občutim jaz, potem ga bom igrala po svojih pravilih. Dejanja bodo le tako moja in pristna. Pa četudi mi občasno prinesejo razočaranje mi hkrati z njim prinesejo tudi zadovoljstvo, da sem naredila vse kar sem čutila, da moram storiti. In potem naj se zgodi, kar mi je namenjeno.

Najin prvi...

S Silo sva danes opravili izpit R1.

V bistvu sploh ne vem kako bi svoje misli sestavila v neko berljivo zgodbo, pa bom vseeno poskusila. Morda bo najbolje začeti pri dejstvu, da se s šolanjem reševalnih psov ukvarjam slabih 5 let in sem imela to smolo, da je Hera tako zelo streloplaha, da z njo nisem nikdar mogla na izpit, saj se pri poku tako sesuje, da enostavno odpove. Marsikdo bi (in marsikdo tudi je) v tem primeru obupal, jaz pa nisem mogla. Predvsem ne zaradi ljudi, ki jih pri tej dejavnosti srečujem. Primarno zaradi ljudi v mojem društvu, brez katerih si v resnici ne predstavljam več življenja. Zato sem si poleg Here umislila še Silo in pač upala, da bo tokrat šlo. Pri temle začetku bi lahko še pisala in pisala, pa ne vem, če bo kdo to bral, zato pejmo naprej.

Pričakovanja. Ne bom rekla, da jih ni bilo. Res pa niso bila visoka. Glede na to, da sem "tu" toliko časa, sem si res želela it že enkrat na izpit. Na toliko izpitih sem že bila, pa nikoli nisem mogla delati. Bolj kot želja, da ga opravim, je bila prisotna želja, da ga opravljam. Ne bom rekla, da me med tednom ni spremljala misel na to kako bo šlo, pa na to a bom živčna, a bom lahko odvodila poslušnost kot jo znam na treningu, pa še in še. Bolj sem gledala na ta izpit kot na "generalko", da vem na čem je treba delati do junija, ko pa res grem na izpit.

Pa so bila presežena pravzaprav vsa pričakovanja. Sila je presegla pričakovanja o njej in podrla vse dvome, ki so me obhajali. Ponovno me je fascinirala. Tokrat s svojo neomajno voljo do dela tudi ko nagrade kar ni in ni. Mislim, da ne znam niti ubesediti misli in občutkov. Presegla pa sem tudi pričakovanja, ki sem jih imela o sebi. Presenečena sem že kar nekaj ur po opravljeni poslušnosti ugotovila, da ko sva začeli z delom sploh nisem bila živčna. Popolnoma sproščeno sem pogledovala k sodniku katera vaja mi sledi in eno za drugo sva izvajali. Seveda ne brez napak, pa vendar so v tem trenutku popolnoma sprejemljive in vem od kje so se vzele. Zato vem kako delati naprej, da jih popravim. In to mi je najbolj pomembno.

Ko sem se odpeljala iz poligona ruševini naproti, sem Sili povedala, da zdaj je pa ona na vrsti. Delat gre tisto, kar se njej sploh ne zdi delo. In tako je samostojno poiskala oba markerja. Edina beseda, ki sem jo poleg "išči" še izgovorila je bila čisto odveč. Ona itak ve najbolje. Prislužila nama je 190 točk in s tem skupno prav dobro oceno. Na prvem izpitu. Bravo moja bjonda. Res si carica, pa saj to sem itak vedela že prej.

Kar pa je najtrdnejše dejstvo: tega zapisa ne bi bilo brez ogromno ljudi, s katerimi sem lahko trenirala in prejemala znanje in ideje. To so pravzaprav vsi člani enot reševalnih psov Slovenije. To so vsi člani ERP KD Ljubljana! Še posebno pa je to Urška, ki je s svojo strukturirano mislijo dodala moji poslušnosti nove okvirje. Pa Eva, ki ji nikoli ni odveč stati in gledati in čepeti in se igrati. Pa moja mami, ki se po ravnokar oddanih mladičkih vrača nazaj na "bojišče". Prav zares posebna in največja zahvala pa gre Mateji, moji najboljši inštruktorici, ki še nikdar treningu ni rekla ne. Pa naj je žgalo sonce, scal dež, padale plohe snega. Hvala, ker si vztrajala z mano in še vztrajaš z mano. Ker si me spodbujala dolge mesece ko nič ni šlo in me spodbujaš tudi ko gre. Ker vidiš prav in narobe in to tudi poveš. Hvala, ker si kar si in ker si tu ;)