Pasja šola

Ko sva se z Matejo nekaj let nazaj pogovarjali in ugotavljali, kako bi obe svoje življenje radi posvetili psom, njihovi vzgoji in šolanju ne vem, če sem zares verjela, da bom danes kjer sem. Bolj se je zdelo kot neuresničljive sanje. Kot nekaj kar si predstavljaš, da je tako lepo da je neuresničljivo.

Ko sva se pred tremi leti, odločili, da bova uresničili neuresničljivo, se je še vedno zdelo, da morda sploh ni možno. Pa sva se vseeno podali v to.

Ko sem pred dvemi leti v službi povedala, da bo moja služba postalo moje življenje in to nekje drugje. Huh. Šele ko sem to tam na glas izrekla, sem začutila, da se čisto zares uresničuje. Občutkov se še danes spomnim. Bili so tako močni, tako vznemirljivi. Tako prijetni in strašni obenem. Tako novi, da jih nisem znala deliti z nikomer razen s seboj. Obenem so bili osvajajoči. Dali so mi veliko nove moči.

Ko se danes vprašam, če sem kdaj sprejela boljšo odločitev vem, da je bila ta najboljša.

Pasja šola Fajn pes mi je prinesla toliko lepih trenutkov in toliko novih poznanstev s tako prijetnimi ljudmi in njihovimi psi, da tega drugje ne bi mogla doživeti. Neprecenljivo je deliti znanje s tistimi, ki to želijo. Neprecenljivi so zabavni trenutki v naši pasji šoli. Najbolj neprecenljivo pa je zbiranje s tistimi, ki po zaključenih treh ali štirih tečajev še vedno prihajajo, se zabavajo in uživajo v delu s svojimi psi. Točno to je tisto, kar je bil najin cilj. Da ljudje spoznajo, kako prijetno je lahko sobivati s psom in se z njim imeti lepo, pa naj bo to doma, na sprehodu, med opravki ali v pasji šoli Fajn pes :)

Še malo...

Še malo pa gremo... Na 3 tedenski dopust. :)
Najprej svetovno prvenstvo reševalnih psov v Belgiji.
Potem slab teden slane vode, morskih psov in kampiranja.
Na koncu pa zasluženih hribov za en poln teden.
Vse to z vsemi tremi in z njim. Pa kaj lepšega naj si še želim?

Naši vodni psi

Trije retrieverji. Vsi naj bi imeli radi vodo. No, saj jo imajo. Vsak na svoj način.

Sila jo obožuje.

Če ne želiš, da se namoči ji moraš to zelo jasno povedati. Sicer pa gre. Po tleh ali po zraku. Še najraje tako, da ti nazaj kaj prinese. Da boš le potem spet vrgel ;)

Mala Čatka...

Voda je fajn. Žur. Predvsem čofotanje v pličakih. Plavanje ji še ni preveč blizu, brez dvoma pa bo tekom poletja tudi to osvojila z vsem svojim žarom, hitrostjo in norostjo. Ona je... pač Čatka ;)

Jazzy pa...

On ima svoj tempo. Umirjeno, premišljeno in "gvišn". Hudič je le, ker mu babe na koncu vse vzameta.

 Priden! Dej zdej sm to palco!

Stare obljube

Enkrat, že predolgo nazaj, sem obljubila, da objavim nekaj poslušnosti naju s Silo iz različnih izpitov in tekmovanj. Tale je iz lanskega Avstrijskega državnega prvenstva. Na tole Avstrijo imam ful lep spomin. Družba enkratna, dogodkov za zapomnit si pa tudi malo morje :)



Vršič 2011

Lavinski tečaj na katerem me ni zeblo. :)
Bilo je enkratno. Tokrat malo drugače, saj smo bili inštruktorski pripravniki svoja skupina in smo se bolj kot delu svojih psov tokrat posvečali delu nas samih, vodenju skupine, varnosti in še čemu.
Spet je za mano nekaj prijetnih dni, preživetih v prijetni družbi, z veliko smeha in vsega dobrega. Slike pa žal z mojim fotičem niso nastajale, ker je vse dni pridno čakal v sobi pod posteljo. Pa kdaj drugič od kje drugje.

Spet v sneg

Pa gremo spet, kot vsako leto marca na Vršič na lavinski tečaj. Lansko leto sem dva dni pred odhodom na tečaj ravno priromala iz potovanja po Indonezijski Sumatri. V nedeljo sem bila še na žgočih in pekočih 40 stopinjah, v sredo pa že na mrzlem, vetrovnem in snežnem Vršiču. Pasalo mi je, da me je po mesecu dni končno spet zeblo. Letos me pa zebe štiri mesece. Upam, da me gor ne bo preveč. Ne glede na temperature pa je vedno fajn, ko se s psi lahko mečeš po snegu. Ta del odtehta vsak kanček napora in vsak kanček zmrzovanja.

Ujeti v trenutku

Včasih je lepo. In včasih je grozno. Večino časa pa niti ne posvečamo temu, da bi ugotovili, a nam je fajn al nam je grozno. Sigurno se nihče ne počuti dobro povsod. Sigurno te vedno nekje nekaj zmoti. Včasih pa v danem trenutku ugotoviš, da ti je tako lepo, da bi najraje pritisnil na pavzo, ustavil čas in trenutek podaljšal. Ko se tega zaveš je trenutek mimo. Ne moreš ga ustavit. Ne moreš ga zamrzniti in ne moreš ostati v njem. Pa če si tega še tako želiš.

So pa tisti drugi trenutki, ko si želiš, da jih ne bi doživel. Da se ne bi nikoli zgodili. Tisti, ki bi jih najraje prevrtel nazaj in jih izbrisal. Takrat se ti zdi, da je to najhujše kar te je doletelo. In da nikoli več nič ne bo tako kot je bilo.

Ne vem kdaj in ne vem kje na svoji poti sem spremenila doživljanje teh drugih. Naj mi je še tako težko, hudo in karkoli pač že, se vsakič znova spomnim, da gre vse mimo. In da jih s časom lažje sprejmeš za svoje. Četudi so bili težki in slabi in četudi se je zdelo, da nikoli ne boš več dvignil glave nad vodo.

Problem imam pa še vedno s tistimi prvimi. Še vedno bi včasih ustavila, zamrznila, pritisnila na pavzo. Še vedno bi včasih ostala. Pa moram tudi takrat naprej.