Zaspano

Pasja frizerka

s katero se ni za hecat :)

...

Odšla sva spet

Vsak svoji samoti naproti,

pa sva komaj občutila,

kako je lahko topel stisk dveh rok.

Odšla. Preprosto. In spet,

kar sva bila:

Komaj še človek. Tako čudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:

drevesa, hiše, oblaki, nebo

in ceste so, ko da nikamor vec ne držijo

in je vseeno,

kam nameriš nogo.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci:

Kolikokrat bo še treba oditi

in za vselej pustiti ob poti

drobec srca?

(Ivan MINATTI)

En kup dogodivščin

Od zadnje objave se je kar precej dogajalo. Po Italiji je bil na vrsti letni tabor reševalnih psov, ki je ponovno potekal v Varpolju, ki vsakič ponuja odločna delovišča, lepo okolico in odlično organizacijo. Letos smo bili nekoliko razočarani zgolj in samo nad hrano. Sicer pa spet veliko dobrih treningov in dobre družbe.

Po krajšem počitku smo se v začetku septembra odpravili v avstrijski Tritol na teden treninga v iskanju izpod ruševin, kjer smo dodobra utrudili pse v vsakodnevnih težkih iskanjih ter na koncu še simulaciji MRT preizkušnje, ki je vključevala tri dnevna in dva nočna iskanja. Sila se je dobro odzrezala z lepim in vztrajnim delom, ki pa je na žalost za sabo potegnil tudi nekaj novih težavic, ki se jih morava lotiti kar čim prej. Verjetno pa ne bo hujših posledic in bo Sila kmalu nazaj taka kot mora biti. Sicer pa so Tritolske ruševine itak sanjske za vsakokar, ki rad išče in trenira iskanje izpod ruševin. En sam vhod v rov te pogosto popelje v nešteto različnih grobov in pes se mora kar potruditi, da najde pravo lokacijo. Pogosto pa tudi vodnik, da razume kaj mu pes pokaže.

Pretekli deževni vikend pa je potekal v Zagorju na IRO vaji ekip reševalnih psov. V trojkah smo se prebijali čez 6 delovišč. Ker je vodja naše ekipe super dobro izžrebal štartno številko smo se zjutraj lahko tudi nekoliko naspali in se odpočili od napornih dni in napornejših večerov. Namočilo nas je v soboto zelo. Prvič se mi je zgodilo, da sem imela oblačil seboj ravno prav ali pa skoraj premalo. Običajno jih več kot pol ostane nedotaknjenih. Zdaj vem, da je prav tako in da bo upam, naslednjič ostalo nedotaknjenih vsaj 3/4 oblačil iz potovalke. Sicer pa je bila vaja super. Odlična delovišča, kar nekaj zank in lep rezultat.

Vsi dogodki zadnjih dveh mesecev me puščajo polno želje in volje po nadaljnjih treningih in kmalu se bomo spet borili z novimi preizkušnjami, ki jih v nadalje upam kaj bolj aružno opišem in podkrepism s slikami. Tokrat pa so slike zgolj iz Tritola ;)

Čakanje...

Pa malo "letenja"...

In takoj za tem nakazovanje

in veselje

Skica, da bodo tudi drugi vedeli kaj se dogaja...

Iskanje

In spet veselje

Na koncu pa pospravljanje šotora :)

FCI SP 2010

Svetovno je bilo na svetovnem :)

S Silo sva tokrat pridružili ruševinski ekipi, saj se mi je po toliko gozdnih preizkušanjah v zadnjem letu zares že zaluštalo eno orenk delo v ruševini. Ko smo prispeli na delovišče je bilo zares bučno - glasba je nažigala, pravzaprav zares žagala nekako kot bi bili na AC DC koncertu :) Nič kaj preveč se nisem obremenjevala, ker sem "vedela" da bojo že utišali ko bomo pričeli z delom. No, pa sem narobe vedela. Dali so še malo bolj na glas, tako da sem Maretov "spuste pse" po postaji nekako komaj slišala. "Khm" si mislim in pač spustim in se naprej čudim glasnosti zvokov. (Menda nam je igral highway to hell - ne vem, je pa res bilo zelo glasno.) Nisem se še dobro vživela v situacijo ko po postaji slišim Mareta, ki kliče Zorana naj pride gor ker mu pes nakazuje. Jasno, če psa nisi videl in če nisi stal 2 metra v njegovi bližini ga niti slučajno nisi slišal. Si mislim waw, zakon, enega že imamo. Ko se ravno vživim in me začne preplavljati adrenalin, tisti ta zares pozitiven, ki sploh ne vem, če sem ga že doživela takega, se javi Jasna, da ji nakazuje pes. Še bolj waw si mislim, dobr je. Zdej imamo cajta vrh glave pa še samo enega moramo najt. Pridem za ta prvi vogal in vidim Silo ko dobi v nos še ta tretjega. Nekje višje gor. Pogledam Mareta, pokimam, me vpraša "Ja?", rečem "Ja", še dve ene dve minuti sva porabila, da sva sodnika prepričala, da midva res veva, da marker tam je, četudi se mi ne sanja kako bi do njega prišli. Ampak, če je Sila rekla da je tam, potem je tam in pika. Me ne prepriča nihče in nič da ga ni. Evo, pa smo. Časa je ostalo še za ene tri poiskat, ampak to je blo vse, kar smo rabili narest. In smo naredili.

Poslušnost je bla malo bolj švoh. No, kar si tiče naju s Silo sem bila kar razočarana. Je pa res mnogo težje jo speljati ekipno in pod vodstvom, kot pa tam, kjer si sam in je vse odvisno od tebe. Tudi ko kaj zastrižeš samo sebe, ne pa še cele ekipe zraven. No, kljub vsemu menda ni bilo videti tako grozno kot se je zdelo meni.

V končnem seštevku je bilo vsega skupaj ravno prav za tretje mesto, kar smo prav lepo proslavili. Sigurno bo ostal lep spomin. Še bolj sigurno pa bo ostal nepozaben spomin na občutek, ki me je prevzel na ruševini ob ekipnem delu. Sem gor pozabila opisati še, da je poleg AC DC-jev bil na ruševini tudi dim, pa sirene, veliko ljudi, malo po začetku dela pa je nad ruševino priletel in nad njo lebdel tudi helikopter. In nekdo tam gori je tudi snemal naše delo. Upam, da tisti posnetek res najde pot do nas.

Malo višje

Lepo je bilo po dolgem času malo višje...