Pasji avtomobili

Nedavno sem brala blog o ženskah in avtomobilih, ki me je nasmejal skoraj do solz. Predvsem zato, ker sem imela ves čas branja pred očmi svoj avto, ki sem ga v zadnjem tednu preimenovala kar v hlev. Saj ne da bi se s tem hvalila, ampak včasih pač ne gre drugače.

Moj avto je na nek način moj drugi dom. Ker na svojih vsakodnevnih poteh potrebujem cel kup stvari, se mi zdi popolnoma nesmiselno vsak dan iste stvari nositi ven iz avta, pa v hišo in potem spet iz hiše nazaj v avto. Zato je v mojem avtu, tudi ko stoji parkiran na domačem parkirišču, veliko robe. Predvsem je v njem vedno vsaj ena rezervna topla bunda (če sem v njej prišla domov pa v avtu ostane soft shell). Skratka vsaj en kos zgornjega dela je vselej tam. Pa dežne hlače imajo tudi kar v avtu svoje mesto, ker če jih odnesem ven, jih sigurno doma pozabim, kar res ni fajn. Dve stvari, ki pa jih nosim vsak dan ven in noter so gojzarji in lonček za kavo. Mrzli in neposušeni gojzarji in prazen kavni lonček mi ne bi najbolje služili.

V mojem avtu se z mano skoraj vedno vozita še vsaj dva psa. Pa ne samo, da se z mano vozita. Pogosto v avtu preživljata ure mojega službovanja. (Če želiš imeti psa ves čas ob sebi je fajn, da ga navadiš, da je avto čisto ok opcija za čakanje na svojega šefa.) Ker so v avtu psi je tam seveda tudi ogromno pasje robe, ker če se le da vmes kadarkoli s psi tudi kaj potrenirati, to tudi naredim. Posledično v avtu občasno smrdi po sveži poli salami. V košari za zicom je prava mala zakladnica pasjih igrač, pa nahrbtnik z robo za iskanje, pa seveda posoda za vodo in kanister z vodo, ovratnice in povodci...

Res je, da boksi za pse nudijo varnost psom. Prav tako pa tudi avtu, ker: 1. če imaš psa, ki iz dolgčasa rad kaj požveči, si zaprt v boksu tega ne more privoščit, in 2. velik delež umazanije, ki jo prinese v avto pes s svojim kožuhom tako ostane v boksu. No, tudi to sem poskusila in je bilo super, žal pa se je izkazalo, da vsaj en pes rabi več prostora in se je tako preselil iz boksa nazaj v pritljažni prostor. In v njega pridno nosi svinjarijo. Še dobro, da vsaj svojih uničevalnih navad (zaenkrat) ne sprošča na delih avtomobila.

Lokacije za sprehanje psov, za trening z njimi in moje delovno mesto trenutno ponujajo precej razmočene terene, tako da se do avta večinoma vračamo...no, ne ravno čisti. Posledično je notranjost avtomobila...no, kar daleč od čistega. Kar bi res lahko naredila je, da bi pse zbrisala vsakič preden jih dam v avto. Ampak to bi pomenilo poleg vse krame še dodatne 4 brisače v avtu, ki bi tako ali tako vlažne in blatne morale nazaj v avto. A ni torej vseeno, če pač vsake par dni zamenjam rjuho na kateri pes leži?

Toliko o notranjosti. Zunanjost pa:

Glede na mojo dejavnost se pogosto vozim po makedamskih cestah in lužah ter blatu. Posledično avto ne mora ostati čist več kot en dan po tem, ko je nazadnje obiskal pralnico. Nazadnje ko sem jo obiskala me je resno potolažilo, da nisem edina. Avto, ki je pod štrajfiks zapeljal pred mano je bil sive barve. No, v to sem bila prepričana vse dokler ni štrajfiks naredil audija začaral v lepo temno modro barvo. Za mojega se je vsaj prej in potem vedelo, da je srebrn :)

Dobro jutro!

Jutranji sprehod na Slavnik

Kdaj se bomo naučili...

... uživati kot znajo psi?

Zjutraj sem šla v pasji družbi na Šmarnogorsko Grmado. Čeprav sem malo zaspala (ne vem zakaj se budilka noče in noče nastaviti preden me topla postelja zaziblje v globok nočni počitek), sem vseeno bila dovolj zgodnja, da je bil parking pod vznožjem Šmarne gore še vedno bolj prazen kot poln. Že ko sem se peljala mimo njega, se mi je na usta prikradel nasmešek, ker sem vedela kaj me čaka. Rjavi gozd jesenskih barv, tišina in tisti spokojni mir, ki mi vsakič znova v srce prikliče nepopisne občutke sreče. Ko hodim po strmi poti v tej spokojnosti jutra ne vem kako bi se izrazila. Vzklikam "Dobro jutro!". Psa me začudeno pogledata in se razveselita, ker čutita mojo srečo. Ker vesta, da imam v tem trenutku vse, kar niti sama ne vem, da si želim.

Ko se spuščam nazaj v dolino poskakujem in tečem. In danes sem po dolgem času spet zares začutila tisto pravo svobodo, ki te poganja v brezskrbni tek po travniku. In začutila sem pasje veselje. Ne vem kako bi mu drugače rekla.

Ko ti vsi psi pobegnejo iz kadra :)

ostane samo...

Ko se združita nebo in zemlja

v sivo-belo ljubljansko barvo...

2010 in 2011

Nekaj sem, nekaj nisem.
Nekaj bom še, nekaj ne bom več, vmes bom pa kaj, kar še nisem.