En kratek povzetek

Od tabora je že dobra dva meseca, pa se kar precej dogaja in nekako ne pride na vrsto update-anje bloga, tako da sem se odločila, da vsaj napišem en hiter povzetek.

Kar se tiče pasjega dela smo v društvu septembra začeli s tečaji, kar posledično pomeni drastično zmanjšanje časa, ker na društvu pač ne moreš bit samo tisto urico, ko vodiš tečaj ampak sproti še sam potreniraš, spiješ kakšno kavo, s kom počvekaš ali se celo lotiš kakšne globje debate, običajno pa s to osebo narediš še trening.

Polno je bilo tudi z izpiti, vajami, preizkušnjami. Enkrat sem padla na izpitu iskanja pogrešanih v Kopru (marker je bil pač na "napačni" strani) :). Naslednjič, na mednarodnih izpitih v Ljubljani je potem le bil na pravi strani :) Oba, tako da sva oba našli in pospravili v žep to enko, potem pa se nama je to isto, s tremi markerji izšlo še pretekli vikend v Gorici, kar pomeni da mi je uspelo in imava s Silo opravljene vse štiri "ta pomembne" reševalne izpite. Udeležili sva se preizkušnje za regijske enote in za MERP, ki sta obe bili super izkušnja, ki priznam, da sem se jih dolgo časa želela udeležiti. Občutek je božanski, ko lahko greš, ko lahko delaš in pridobivaš izkušnje. Teh si morava nabrati še veliko, da se bova lahko kosali s "ta velikimi" :) Vem pa, da sva na dobri poti. Vem, ker čutim povezavo med nama. Waw kako dober je ta občutek. Ko jo pogledam in ko ona pogleda mene in ko se strinjava, da sva obe za.

Pa moja mami je tudi opravila R 2 in postala vodnica reševalnega psa, v istem dnevu ko sem jaz opravila PO 2. Verjetno je bil dan za Toroševe babe :) BRAVO MAMI!!!! Sms, ki mi ga je poslala in je pisalo "Našli vse tri, hihihi" je prišel tik preden sem morala na poligon tako da sem stala v eni roki z ovratnico v drugi pa telefon in tehtala... pa sem jo klicala pa je imela zasedeno in sem komaj čakala da oddelam jo pokličem in ji zavriskam v telefon.

Zgodilo se je seveda še precej drugih stvari, precej pomembnih stvari o katerih pa bolj na kratko, ker niso toliko "pasji". Spet se po dolgem času učim življenja v dvoje. In ugotavljam, da se ga moram res naučiti. Spet sem se naučila, da če imaš nekoga za prijatelja to še zdaleč ne pomeni da le ta to res je. Pa po pravici... verjetno, se bom tega še kdaj spet morala naučiti. Ampak nič za to, še vedno imam ob sebi ljudi, ki dobivajo na centimetrih ob mojih uspehih. Te so tisti, ki so pomembni! In tisti, ki ti odkrito stisnejo roko in pogledajo v oči.

Pa še ena velika stvar v mojem življenju se bo spremenila... Ampak o tej kdaj drugič... Se bom potrudila, da še letos :) In ne, nisem noseča :P

Tabor reševalnih psov 2009

Ponovno v Varpolju, na (za moj okus) eni boljših lokacij, kjer so delovišča, je poligon, je plac za pse sprehodit in jih skopat in še marsikaj...

Prijavila sem se kot pomočnik inštruktorja, pa zaradi velikega števila prijav (nekaj čez 100 vodnikov) končala kar kot inštruktor ene od skupin. Super izkušnja, pa upam, da so psi odnesli vsaj pol toliko od našega dela kot jaz :)

Sicer pa lepa delovišča, super ekipa, spet nove veze, poznanstva in prijateljstva. Oh ja, spet je bilo olepo in veselim se natrpanih jesenskih vikendov. Prvi se že bliža :)

Potepanja

Vse je v glavi

Danes je za mano krasno popoldne in spat odhajam z odličnimi občutki. Poleg druženja s psi imam še eno strast, ki moje misli do popolnosti usmeri zgolj na trenutno početje. Plezanje.

Letos se mi je res odprlo. Spet sem nehala gledati ocene smeri in se pač prepustila plezanju. In to plezanju naprej. Prebila sem led in se podala "čez komplet". Čez detajl v prvo sicer ni šlo, drugič skoraj, tretjič tudi še ne... potem pa nekako lahkotno. Splezala naprej svojo prvo 5c. In ne samo to. Splezala naprej 7 smeri. Dober feeling. Nor feeling, ko lahko vsako popoldne in večer počneš nekaj, čemur se lahko prepustiš in uživaš s vsem svojim bistvom.

Life is good :)

Manjko navdiha

je razlog pomanjkanju objav na blogu. Pa niti ne da se ne bi dogajalo, samo nekako ga ni. Navdiha. Verjetno pride spet, ko končam z branjem knjige. Očitno mi ne gre najbolje branje in pisanje v istem obdobju.

Pa tudi pomanjkanje fotkanja je malo razlog. Nekako se mi bolj dopadejo zapisi zruženi s fotkami. Fotoaparat sem sicer imela sabo včeraj, ko smo se odpeljali v Kotečnik na "Frikanje z razlogom" , ki je zaradi edinega deževnega dneva v tem tednu prestavljen na naslednji vikend. Ko sem zjutraj vstala ob 7ih in peljala pse ven je v Ljubljani začelo deževati. Ni bilo ravno črno nebo. Pač deževno gnilo Ljubljansko jutro. Pot na Celjski konec me je spomnila na dokumentarce o lovilcih tornadov. Nebo je bilo vse bolj zabasano in črno. Verjeli ali ne, smo dočakali sonce nekje v zgodnjem popoldnevu, ravno ko smo prispeli na ruševino potrenirat iskanje. Pot nazaj domov pa me je spet spomnila na isto zgodbo o lovilcih tornadov. Bližje Ljubljani ko si prišel, bolj je scalo in ustvarjalo klimo za večer ob filmu.

Današnja nedelja se je napolnila z debatami inštruktorskega kadra našega društva in delom na vrtu. Res mam kul frende, sem spet ugotovila. HVALA Mateji in Brini, ki sta mi pomagali pri preurejanju tistega dela parcele, ki naj bi se mu reklo vrt. Zgledal je namreč kot že leta zapuščen travnik (čeprav res ni šlo za leta), v katerem se lahko skrije še tako velik pes. Zdaj bom vsaj videla kaj zavraga Sila lovi po vrtu zadnje dni. Res ne razumem zakaj NEvabljen plevel tako hitreje in hvaležneje raste kot rastlina, ki jo dejansko povabiš na svoje zemljišče?? Kakorkoli. Kar nekaj plevela smo izkoreninile. Mare pa se je izkazal kot izvrsten palačinkopek. Mnjam, palačinke so itak nekaj najboljšega po čemer lahko hiša diši, tko da hvala tudi tebi.

Zdaj grem pa naprej brati.

Potunkana...

...sem v bistvu vedela, da bom. Da nekaterim stvarem pač ne morem ubežati :) Kljub temu moram priznati, da ne vem če mi je tema preveč všeč, ker izraz "biti zadet" nekako preveč povezujemo (ali pa je vsaj v moji glavi tako) z drogo. Poskuse s temi substancami pa sem opustila zgodaj in dlje od kakega špinela nisem prišla. Pa še ta mi ni bil preveč všeč. Občutek zadetosti namreč. Nekako se mi je zdelo, da svojih misli ne morem imeti dovolj pod nadzorom. Ne vem, težko je opisati. Karkorkoli že, ni mi bilo všeč.

Mnogi govorijo o zadetostih druge vrste, pa mi, kot pravim, ta izraz nekako ne potegne na katerokoli drugo občutje, tako da se bom tokrat prav diplomatsko zmazala in vsled tega ne bom naprej tunkala. Tokrat.

Molk

Pride dan, ko najbolj paše molčati. Se skriti med zeleno barvo nežnih dreves in si vzeti čas za mir, za tišino, za dihanje.