Dvojka

Tokrat pa je bilo veliko zapisa vrednih momentov, tako niti ne vem kje začeti in v kaj se koliko poglobiti. Misli so še kar tam gori na Goriškem, v naravi, med psi in prijatelji.

Bili smo na Lokvah nad Novo Gorico na prvem Slovenskem državnem prvenstvu reševalnih psov. Datum je bil označen v koledarčku kot absolutno zaseden že od začetka leta. Udeležba niti slučajno ni bila vprašljiva. Nikakor pa nisem mislila, da se bom prireditve udeležila kot ena izmed tekmovalcev/izpitnikov. Ko pa sva tik pred rokom prijave naredili R1, kar je pogoj za udeležbo na tekmovanju in izpitu, sem se prijavila. Pa ne zato, da bi naredila nek rezultat. In tudi ne zato, da bi opravila izpit, ker se mi je to res zdelo popolnoma nerealno. Psica je res mlada, nima izkušenj, ravnokar je opravila svoj prvi izpit...

Pa ji je zopet uspelo podreti moje dvome, preseči vsako pričakovanje. Nikoli še ni iskala več kot dva markerja, tu je poiskala štiri. Brez dvoma sem sedaj, da če bi bil še en, bi jih pač poiskala pet. Nepopisen je občutek videti psa s takšnim žarom do iskanja. Seveda je občutek toliko slajši, ker je to moj pes. Najboljši pes :) Zame vedno in v vsakem pogledu. Kljub ne ravno uspešni predstavi na poligonu, kjer je njena mladost nedvomno pokazala svoje.

Tokrat se bom izognila naštevanju imen, ker bi sigurno koga spustila zato se bom zahvalila vsem, ki ste tokrat verjeli da je mogoče, četudi jaz nisem. Prišla sem sodelovati in se imeti dobro. Oboje sem užila v polni meri in za nameček opravila še R2. Naj se sliši še tako čudno, nekako še vedno ne dojamem. Dojemam samo, da očitno delam prav in v pravi smeri, kar je najlepša in najboljša potrditev.

Mama kača je s svojimi kolegi iz ERP Nova Gorica odlično poskrbela za organizacijo in se jim zato lepo zahvaljujemo. Ne bom pozabila niti glasbene podlage pred delom na ovirah (sem malo zaplesala prej, četud nihče ni videl :))

Smeh pred spanjem je zopet začinil lepe dneve. Opravičujem se, če kdo zaradi njega ni mogel spati. Kljub vsemu, mislim, da ga ni čez neutolažljiv večerni smeh, ki ti s smrkljem napolni nos in s solzami oči.

Nekaj solz je steklo tudi na račun zaključka tekmovalne sezone našega "rorvajlerja". Tudi to je bil del te lepe prireditve. Tarči, še na mnoga penzionistično uživantska leta! Hvala, da si Matejo toliko naučila, da lahko ona uči še mene :)

Preveč stvari, da bi jih človek lahko strnil v zgodbo, zato naj ta zapis tokrat ostane kot je v moji glavi. Vsega lepega veliko raztreščenega vsepovsod.

Meant to be

Nekatere stvari v živjenju se zgodijo tako, da marsikdo pomisli in reče, da je bilo namenjeno. Jaz na primer sem prepričana, da je bila Sila namenjena točno meni. Cel splet dogodkov se je moral sestaviti, da sem jo "našla". In povrhu vsega sem jo našla tam, kjer je niti slučajno nisem iskala. Prav tako v času, ko nisem iskala. V bistvu sem jo srečala. In čutila sem da jo moram vzeti k sebi.

Tudi prijatelj je pred kratkim nepričakovano v naročju držal svojo novo kosmatinko in vsi smo se strinjali da mu je podobna. Najverjetneje mu je bila namenjena. Vsaj glede na splet dogodkov bi lahko v to verjeli.

V zadnjem času se pogosto razmišljam o vprašanju "namenjenosti". O vprašanju "is it meant to be?". Pogosto namreč dvome dam na stran in si rečem, da se bo zgodilo, če je namenjeno. Če ne, potem je bilo namenjeno drugače in se mora zgoditi drugače. S tega vidika bi skoraj lahko rekla, da je vse, kar se nam zgodi namenjeno. Tudi če je slabo. In tudi, če pomena nekega dogodka nikakor ne moremo razumeti, nam je sigurno prinesel nekaj novega. Novo spoznanje, novo razumevanje, nov pogled. Nedvomno vsi pretekli dogodki v našem življenju vplivajo na nove dogodke, katerim hodimo naproti. Vplivajo na to, kako jih bomo doživeli, kako občutili in kako se nanje odzvali.

Nikakor ne smemo začeti verjeti, da za stvari, ki so nam namenjene ne smemo nič narediti. Nasprotno. Zaupati moramo svojim notranjim vzgibom, lastni notranji sili in storiti, kar čutimo da moramo storiti. Sama namreč naredim marsikaj, čeprav "naj ne bi". Ne razumem namreč zakaj ne. Zato, ker potem ne igram po pravilih? Ampak čigava so ta pravila? Zakaj bi morala igrati svoje življenje po nekih kvazi pravilih, ki si jih je izmislih nevemkdo? Če je življenje moje, če ga živim jaz, če ga občutim jaz, potem ga bom igrala po svojih pravilih. Dejanja bodo le tako moja in pristna. Pa četudi mi občasno prinesejo razočaranje mi hkrati z njim prinesejo tudi zadovoljstvo, da sem naredila vse kar sem čutila, da moram storiti. In potem naj se zgodi, kar mi je namenjeno.

Najin prvi...

S Silo sva danes opravili izpit R1.

V bistvu sploh ne vem kako bi svoje misli sestavila v neko berljivo zgodbo, pa bom vseeno poskusila. Morda bo najbolje začeti pri dejstvu, da se s šolanjem reševalnih psov ukvarjam slabih 5 let in sem imela to smolo, da je Hera tako zelo streloplaha, da z njo nisem nikdar mogla na izpit, saj se pri poku tako sesuje, da enostavno odpove. Marsikdo bi (in marsikdo tudi je) v tem primeru obupal, jaz pa nisem mogla. Predvsem ne zaradi ljudi, ki jih pri tej dejavnosti srečujem. Primarno zaradi ljudi v mojem društvu, brez katerih si v resnici ne predstavljam več življenja. Zato sem si poleg Here umislila še Silo in pač upala, da bo tokrat šlo. Pri temle začetku bi lahko še pisala in pisala, pa ne vem, če bo kdo to bral, zato pejmo naprej.

Pričakovanja. Ne bom rekla, da jih ni bilo. Res pa niso bila visoka. Glede na to, da sem "tu" toliko časa, sem si res želela it že enkrat na izpit. Na toliko izpitih sem že bila, pa nikoli nisem mogla delati. Bolj kot želja, da ga opravim, je bila prisotna želja, da ga opravljam. Ne bom rekla, da me med tednom ni spremljala misel na to kako bo šlo, pa na to a bom živčna, a bom lahko odvodila poslušnost kot jo znam na treningu, pa še in še. Bolj sem gledala na ta izpit kot na "generalko", da vem na čem je treba delati do junija, ko pa res grem na izpit.

Pa so bila presežena pravzaprav vsa pričakovanja. Sila je presegla pričakovanja o njej in podrla vse dvome, ki so me obhajali. Ponovno me je fascinirala. Tokrat s svojo neomajno voljo do dela tudi ko nagrade kar ni in ni. Mislim, da ne znam niti ubesediti misli in občutkov. Presegla pa sem tudi pričakovanja, ki sem jih imela o sebi. Presenečena sem že kar nekaj ur po opravljeni poslušnosti ugotovila, da ko sva začeli z delom sploh nisem bila živčna. Popolnoma sproščeno sem pogledovala k sodniku katera vaja mi sledi in eno za drugo sva izvajali. Seveda ne brez napak, pa vendar so v tem trenutku popolnoma sprejemljive in vem od kje so se vzele. Zato vem kako delati naprej, da jih popravim. In to mi je najbolj pomembno.

Ko sem se odpeljala iz poligona ruševini naproti, sem Sili povedala, da zdaj je pa ona na vrsti. Delat gre tisto, kar se njej sploh ne zdi delo. In tako je samostojno poiskala oba markerja. Edina beseda, ki sem jo poleg "išči" še izgovorila je bila čisto odveč. Ona itak ve najbolje. Prislužila nama je 190 točk in s tem skupno prav dobro oceno. Na prvem izpitu. Bravo moja bjonda. Res si carica, pa saj to sem itak vedela že prej.

Kar pa je najtrdnejše dejstvo: tega zapisa ne bi bilo brez ogromno ljudi, s katerimi sem lahko trenirala in prejemala znanje in ideje. To so pravzaprav vsi člani enot reševalnih psov Slovenije. To so vsi člani ERP KD Ljubljana! Še posebno pa je to Urška, ki je s svojo strukturirano mislijo dodala moji poslušnosti nove okvirje. Pa Eva, ki ji nikoli ni odveč stati in gledati in čepeti in se igrati. Pa moja mami, ki se po ravnokar oddanih mladičkih vrača nazaj na "bojišče". Prav zares posebna in največja zahvala pa gre Mateji, moji najboljši inštruktorici, ki še nikdar treningu ni rekla ne. Pa naj je žgalo sonce, scal dež, padale plohe snega. Hvala, ker si vztrajala z mano in še vztrajaš z mano. Ker si me spodbujala dolge mesece ko nič ni šlo in me spodbujaš tudi ko gre. Ker vidiš prav in narobe in to tudi poveš. Hvala, ker si kar si in ker si tu ;)

Lavinski tečaj 2009

Od srede pa do nedelje sem končno spet doživljala tiste ta lepe trenutke. ERP je imel že 37. lavinski tečaj, ki se je odvijal na Vršiču.

Odpravili smo se v sredo s combijem Mateja, Robi in jaz, pa seveda 5 komadov psic. Si lahko predstavljate kako izgleda, ko si potem izmenično vozimo ven pse. Mateja se je počutila kot cirkusantka, ko je odpirala bokse :)

Pravzaprav imam še vedno tako polno glavo super vtisov, da niti nisem sposobna prav veliko in obširno pisati, ampak itak bi hotela povedati le tole, ostalo naj povedo slike:

Lavine 2009 so en boljših tečajev, ki sem se jih udeležila v 5 letih od kar sem tu. Bilo je super. Uživala sem vsako minuto. Vreme pravzaprav ne bi moglo biti boljše. Delali smo pridno in dobro. (Spet sem ugotavljala kako sem happy, da imam Silo in da je kakršna je.) Veliko smo kidali, šaflali, rofkali. Veliko smo se smejali. Ta kačja soba je bila itak zakon. Najlepše je zaspati nasmejan, če imaš od smejanja zjutraj bolečine trebušnih mišič pa še toliko bolje.

Napokan combi tik pred odhodom

Takoj je bilo potrebno poprijeti za lopate, se resno lotiti parkirišča in razširiti cesto.

Tole dejanje se je pravzaprav ponavljalo iz dneva v dan.

Čakanje na vrsto.

Gremlin

Na kolena smo šli vsi . Posledice so precej barvne ;)

Mama kača s Kamelo (najboljša ušesa)

Težko je bilo iti domov. Ampak saj se kmalu spet vidimo v naslednji vojni.

Naokrog

Preteklo soboto sem končno uresničila večletno obljubo in se zapeljala v Celje, ker sem že počasi morala vrniti obisk Evi, ki mi dela družbo v Ljubljani že četrto leto. Ja, prav res, čeprav se sploh ne zdi tako, a ne Eva? ;)

Ker pa mi "ta pasji" skorajda ne znamo iti samo na obisk, smo šli kar na poligon za začetek. Vmes sem se že resnično spraševala, kako to, da vsakič ko pridem kam na trening, vedno strašno "krožimo" in se vozimo levo, pa desno in gor in dol, pa spet desno in naravnost levo... :) Pa sem potem ugotovila, da bo verjetno temu tako, ker si vsi tako želijo moje družbe, da me raje vozijo naokrog tako, da na koncu sploh ne vem kje sem in kako sem sem prišla. Zato jih bom morala naslednjič spet poklicati :)

No kakorkoli. Kakor do poligona, tako tudi do ruševine. Ampak meni je bistveno, da pridem na cilj. Pa četudi tako da sploh ne vem kako.

Da ne bom preveč dolgovezila se na kratko zahvalim Evi, ki je vedno in vselej pripravljena za akcijo in ji ni škoda zabiti ure za treninge in pasja dogajanja z mano. Pa tudi Nedi, ki mi je odmarkirala tam nekje daleč, za enim podrtim vogalom. Sila je pa tudi naredila svoje, da je bilo skupno kosilo na koncu še bolj okusno :)

Jutri pa spet gremo, novim dogodivščinam naproti, v snežno beli raj.

Poseben dan

Danes je poseben dan. Pa pravzaprav niti ne vem zakaj. Morda zaradi sonca, ki je končno spet nič kaj sramežljivo posvetil skozi okna. Morda zaradi tihih misli, ki se mi podijo po glavi. Morda zaradi glasbe, ki prihaja iz zvočnikov. Morda zaradi preteklih dogodkov. Pa tistih, ki me še čakajo. Kaj pa vem. Fino je. Tudi če živim na pol v svetu, ki v resnici ne obstaja. Verjetno ni hudo narobe, če si dogodke in ljudi v svojem svetu malo polepšam. Saj v resnici s tem nikomur ne škodim.

Sobotne migracije na primorsko

V soboto sem se ponovno odpravila na primorski sonček. Namen je bil odtrenirati poslušnost in dobiti še kak nov dober nasvet. No, pa je bilo to tudi opravljeno. Imam spet nov zalogaj idej o nadaljnjem treningu, pa še skoraj nič nisem bila kregana tokrat :) Menda, da celo lepo napredujeva s Silico (ja, res se mi je mal fajn zdelo, priznam). Hvala Urška!

No, pa nisem bila edina, ki si je zaželela malo ta primorske toplote in kmalu je prišla še cela Krimska karavana, ki je, poleg kita, želela najt tudi kakšno fajn ta primorsko ruševino. Pa sem si rekla, če sem že tukaj...in jim s prijaznim nasmehom namignila, da bi se jim kar pridružila in treningu poslušnosti dodala še malo iskanja. Pogoja, da me vzamejo sabo sta bila dva: da bom markirala in da ne bom izdala skrivnosti njihovega treninga :) Čeprav eno moram izdat. Nisem sicer videla, ampak menda trenirajo na koruzo?! Hihihi. (Se opravičujem za tale interni vložek, ampak tisti, ki so bili tam se bodo sigurno vsaj malce nasmehnili.)

No pa smo šli in odtrenirali na mestu, kjer je morala nekoč davno že tega, stati ena prav lušna mala vasica. Urška se je vrgla v vrtnarska dela in z novimi škarjami obdelala kar nekaj grmičevja. Vsi smo pa fino potrenirali in jaz sem zadovoljna (upam, da tudi ostali) odšla proti Ljubljani. Vmes sem se ustavila še na Vrhniki, kjer so piko na i dnevu dodali še malčki.

Pa je bila mimo še ena lepa pasja sobota.