FCI SP 2010

Svetovno je bilo na svetovnem :)

S Silo sva tokrat pridružili ruševinski ekipi, saj se mi je po toliko gozdnih preizkušanjah v zadnjem letu zares že zaluštalo eno orenk delo v ruševini. Ko smo prispeli na delovišče je bilo zares bučno - glasba je nažigala, pravzaprav zares žagala nekako kot bi bili na AC DC koncertu :) Nič kaj preveč se nisem obremenjevala, ker sem "vedela" da bojo že utišali ko bomo pričeli z delom. No, pa sem narobe vedela. Dali so še malo bolj na glas, tako da sem Maretov "spuste pse" po postaji nekako komaj slišala. "Khm" si mislim in pač spustim in se naprej čudim glasnosti zvokov. (Menda nam je igral highway to hell - ne vem, je pa res bilo zelo glasno.) Nisem se še dobro vživela v situacijo ko po postaji slišim Mareta, ki kliče Zorana naj pride gor ker mu pes nakazuje. Jasno, če psa nisi videl in če nisi stal 2 metra v njegovi bližini ga niti slučajno nisi slišal. Si mislim waw, zakon, enega že imamo. Ko se ravno vživim in me začne preplavljati adrenalin, tisti ta zares pozitiven, ki sploh ne vem, če sem ga že doživela takega, se javi Jasna, da ji nakazuje pes. Še bolj waw si mislim, dobr je. Zdej imamo cajta vrh glave pa še samo enega moramo najt. Pridem za ta prvi vogal in vidim Silo ko dobi v nos še ta tretjega. Nekje višje gor. Pogledam Mareta, pokimam, me vpraša "Ja?", rečem "Ja", še dve ene dve minuti sva porabila, da sva sodnika prepričala, da midva res veva, da marker tam je, četudi se mi ne sanja kako bi do njega prišli. Ampak, če je Sila rekla da je tam, potem je tam in pika. Me ne prepriča nihče in nič da ga ni. Evo, pa smo. Časa je ostalo še za ene tri poiskat, ampak to je blo vse, kar smo rabili narest. In smo naredili.

Poslušnost je bla malo bolj švoh. No, kar si tiče naju s Silo sem bila kar razočarana. Je pa res mnogo težje jo speljati ekipno in pod vodstvom, kot pa tam, kjer si sam in je vse odvisno od tebe. Tudi ko kaj zastrižeš samo sebe, ne pa še cele ekipe zraven. No, kljub vsemu menda ni bilo videti tako grozno kot se je zdelo meni.

V končnem seštevku je bilo vsega skupaj ravno prav za tretje mesto, kar smo prav lepo proslavili. Sigurno bo ostal lep spomin. Še bolj sigurno pa bo ostal nepozaben spomin na občutek, ki me je prevzel na ruševini ob ekipnem delu. Sem gor pozabila opisati še, da je poleg AC DC-jev bil na ruševini tudi dim, pa sirene, veliko ljudi, malo po začetku dela pa je nad ruševino priletel in nad njo lebdel tudi helikopter. In nekdo tam gori je tudi snemal naše delo. Upam, da tisti posnetek res najde pot do nas.