En kratek povzetek

Od tabora je že dobra dva meseca, pa se kar precej dogaja in nekako ne pride na vrsto update-anje bloga, tako da sem se odločila, da vsaj napišem en hiter povzetek.

Kar se tiče pasjega dela smo v društvu septembra začeli s tečaji, kar posledično pomeni drastično zmanjšanje časa, ker na društvu pač ne moreš bit samo tisto urico, ko vodiš tečaj ampak sproti še sam potreniraš, spiješ kakšno kavo, s kom počvekaš ali se celo lotiš kakšne globje debate, običajno pa s to osebo narediš še trening.

Polno je bilo tudi z izpiti, vajami, preizkušnjami. Enkrat sem padla na izpitu iskanja pogrešanih v Kopru (marker je bil pač na "napačni" strani) :). Naslednjič, na mednarodnih izpitih v Ljubljani je potem le bil na pravi strani :) Oba, tako da sva oba našli in pospravili v žep to enko, potem pa se nama je to isto, s tremi markerji izšlo še pretekli vikend v Gorici, kar pomeni da mi je uspelo in imava s Silo opravljene vse štiri "ta pomembne" reševalne izpite. Udeležili sva se preizkušnje za regijske enote in za MERP, ki sta obe bili super izkušnja, ki priznam, da sem se jih dolgo časa želela udeležiti. Občutek je božanski, ko lahko greš, ko lahko delaš in pridobivaš izkušnje. Teh si morava nabrati še veliko, da se bova lahko kosali s "ta velikimi" :) Vem pa, da sva na dobri poti. Vem, ker čutim povezavo med nama. Waw kako dober je ta občutek. Ko jo pogledam in ko ona pogleda mene in ko se strinjava, da sva obe za.

Pa moja mami je tudi opravila R 2 in postala vodnica reševalnega psa, v istem dnevu ko sem jaz opravila PO 2. Verjetno je bil dan za Toroševe babe :) BRAVO MAMI!!!! Sms, ki mi ga je poslala in je pisalo "Našli vse tri, hihihi" je prišel tik preden sem morala na poligon tako da sem stala v eni roki z ovratnico v drugi pa telefon in tehtala... pa sem jo klicala pa je imela zasedeno in sem komaj čakala da oddelam jo pokličem in ji zavriskam v telefon.

Zgodilo se je seveda še precej drugih stvari, precej pomembnih stvari o katerih pa bolj na kratko, ker niso toliko "pasji". Spet se po dolgem času učim življenja v dvoje. In ugotavljam, da se ga moram res naučiti. Spet sem se naučila, da če imaš nekoga za prijatelja to še zdaleč ne pomeni da le ta to res je. Pa po pravici... verjetno, se bom tega še kdaj spet morala naučiti. Ampak nič za to, še vedno imam ob sebi ljudi, ki dobivajo na centimetrih ob mojih uspehih. Te so tisti, ki so pomembni! In tisti, ki ti odkrito stisnejo roko in pogledajo v oči.

Pa še ena velika stvar v mojem življenju se bo spremenila... Ampak o tej kdaj drugič... Se bom potrudila, da še letos :) In ne, nisem noseča :P

Tabor reševalnih psov 2009

Ponovno v Varpolju, na (za moj okus) eni boljših lokacij, kjer so delovišča, je poligon, je plac za pse sprehodit in jih skopat in še marsikaj...

Prijavila sem se kot pomočnik inštruktorja, pa zaradi velikega števila prijav (nekaj čez 100 vodnikov) končala kar kot inštruktor ene od skupin. Super izkušnja, pa upam, da so psi odnesli vsaj pol toliko od našega dela kot jaz :)

Sicer pa lepa delovišča, super ekipa, spet nove veze, poznanstva in prijateljstva. Oh ja, spet je bilo olepo in veselim se natrpanih jesenskih vikendov. Prvi se že bliža :)

Potepanja

Vse je v glavi

Danes je za mano krasno popoldne in spat odhajam z odličnimi občutki. Poleg druženja s psi imam še eno strast, ki moje misli do popolnosti usmeri zgolj na trenutno početje. Plezanje.

Letos se mi je res odprlo. Spet sem nehala gledati ocene smeri in se pač prepustila plezanju. In to plezanju naprej. Prebila sem led in se podala "čez komplet". Čez detajl v prvo sicer ni šlo, drugič skoraj, tretjič tudi še ne... potem pa nekako lahkotno. Splezala naprej svojo prvo 5c. In ne samo to. Splezala naprej 7 smeri. Dober feeling. Nor feeling, ko lahko vsako popoldne in večer počneš nekaj, čemur se lahko prepustiš in uživaš s vsem svojim bistvom.

Life is good :)

Manjko navdiha

je razlog pomanjkanju objav na blogu. Pa niti ne da se ne bi dogajalo, samo nekako ga ni. Navdiha. Verjetno pride spet, ko končam z branjem knjige. Očitno mi ne gre najbolje branje in pisanje v istem obdobju.

Pa tudi pomanjkanje fotkanja je malo razlog. Nekako se mi bolj dopadejo zapisi zruženi s fotkami. Fotoaparat sem sicer imela sabo včeraj, ko smo se odpeljali v Kotečnik na "Frikanje z razlogom" , ki je zaradi edinega deževnega dneva v tem tednu prestavljen na naslednji vikend. Ko sem zjutraj vstala ob 7ih in peljala pse ven je v Ljubljani začelo deževati. Ni bilo ravno črno nebo. Pač deževno gnilo Ljubljansko jutro. Pot na Celjski konec me je spomnila na dokumentarce o lovilcih tornadov. Nebo je bilo vse bolj zabasano in črno. Verjeli ali ne, smo dočakali sonce nekje v zgodnjem popoldnevu, ravno ko smo prispeli na ruševino potrenirat iskanje. Pot nazaj domov pa me je spet spomnila na isto zgodbo o lovilcih tornadov. Bližje Ljubljani ko si prišel, bolj je scalo in ustvarjalo klimo za večer ob filmu.

Današnja nedelja se je napolnila z debatami inštruktorskega kadra našega društva in delom na vrtu. Res mam kul frende, sem spet ugotovila. HVALA Mateji in Brini, ki sta mi pomagali pri preurejanju tistega dela parcele, ki naj bi se mu reklo vrt. Zgledal je namreč kot že leta zapuščen travnik (čeprav res ni šlo za leta), v katerem se lahko skrije še tako velik pes. Zdaj bom vsaj videla kaj zavraga Sila lovi po vrtu zadnje dni. Res ne razumem zakaj NEvabljen plevel tako hitreje in hvaležneje raste kot rastlina, ki jo dejansko povabiš na svoje zemljišče?? Kakorkoli. Kar nekaj plevela smo izkoreninile. Mare pa se je izkazal kot izvrsten palačinkopek. Mnjam, palačinke so itak nekaj najboljšega po čemer lahko hiša diši, tko da hvala tudi tebi.

Zdaj grem pa naprej brati.

Potunkana...

...sem v bistvu vedela, da bom. Da nekaterim stvarem pač ne morem ubežati :) Kljub temu moram priznati, da ne vem če mi je tema preveč všeč, ker izraz "biti zadet" nekako preveč povezujemo (ali pa je vsaj v moji glavi tako) z drogo. Poskuse s temi substancami pa sem opustila zgodaj in dlje od kakega špinela nisem prišla. Pa še ta mi ni bil preveč všeč. Občutek zadetosti namreč. Nekako se mi je zdelo, da svojih misli ne morem imeti dovolj pod nadzorom. Ne vem, težko je opisati. Karkorkoli že, ni mi bilo všeč.

Mnogi govorijo o zadetostih druge vrste, pa mi, kot pravim, ta izraz nekako ne potegne na katerokoli drugo občutje, tako da se bom tokrat prav diplomatsko zmazala in vsled tega ne bom naprej tunkala. Tokrat.

Molk

Pride dan, ko najbolj paše molčati. Se skriti med zeleno barvo nežnih dreves in si vzeti čas za mir, za tišino, za dihanje.

Slikice

Za popestritev besedil nekaj slik mojih dveh kosmatink.
All made by Urška Klajder Matijevič

Hera:

Sila:

Chen & Sila:

Redko uspe njihove duše prikazati na slikah. Urši gre kar dobro od rok.

Vsega po malo

Tokrat je vikend zavil malo stran od običajnih poti in se napolnil z marsičem.
Baseball, ki enkrat na leto popestri dober žur.
Dobra pijača, jedača in snidenje z ljudmi, ki jih dolgo nisem videla. Ples.
Spanje na obroke - tole bo sicer treba en dan dodelati in se bolj pošteno naspati.
Dober film ob čuvanju male boginje.
Plezanje. Danes doživeti občutki ob plezanju so mi dali polno novega zagona.
Prijeten sprehod v družbi treh pasjih dam.
Domača hrana, ki ob nenehni gostilniški prehrani dobi še slajši okus. Hvala mami :)
In končno vsaj približno v red dana terasa, ki bo spet lahko gostila obiske.
Občutek, da sem našla nekaj, kar nisem iskala, še manj pričakovala, da sploh obstaja.
Vikend poln samih lepih stvari.

Kaj drugega sploh še potrebujem?

Priznam. Zasvojena sem z zasedenimi vikendi.

Pogosto čas preživljamo na različnih koncih Slovenije, te naše lepe dežele. Najredkeje na Dolenjskem. Pa se nam je tudi ta ponudila, tokrat z vajo civilne zaščite, ki je bila organizirana v okolici Novega mesta. Bilo je pasje vroče, pa v resnici ni pretirano motilo, saj smo se kar dobro znašli in ta težje dele opravili kar s prevozom s combijem in vmesno postajo v letališkem baru. Vsega je bilo ravno prav: iskanja v gozdu, iskanja v gozdu s hudim hribom, vrvno tehniko in iskanja v ruševini.

Zaključek na veledromu v senci dreves in zadnji dogovori, da se načrtovani team building zgodi na Otočcu. Še spisek kaj je potrebno nabaviti in določitev delegacije za v trgovino in vse je bilo dogovorjeno. Kmalu za tem (in seveda po eni dobri kavi) smo se že namestili v kampu in pričeli s pripravo večerje. Hrane je bilo seveda tudi tokrat veliko preveč. Pijače in smeha pa ravno prav.

Jutranjo idejo o kratkem sprehodu Sile in daljši igri v vodi je razblinil prvi pogled na Krko polno labodov. Ker mi ideja po iskanju nedeljskega veterinarja ni preveč dišala, se je Sila sprijaznila kar s sprehodom po gozdu in na plavanje počakala. Pa je prišlo tudi to, ki mi ga je uspelo ujeti v objektiv.

Še vedno trdim, četudi dvomite: I love the smell of a wet golden retriever! Moker golden ima poseben vonj, ki ga obožujem. Diši po nežni pasji duši, ki izžareva srečo, radost in milino. Povzame in v sebi poveže vsa občutja, ki jih je človek tako redko sposoben zaznati.

Dolgovi

Ker sem bila kregana zaradi fotk, ki so že nekajkrat zaporedoma ostale skrite na D-ju mojega comp-a jih objavljam nekaj od različnih priložnosti. Da bom vsaj lahko rekla: "sej so gor, a jih nisi vidla?" :)

En lep vikend smo kače preživele v začetku maja na goriškem, kjer smo si poleg treninga s psi ponudile en pravi večerni klepet ob dobri glasbi in sadju. Zjutraj pa plezanje v Vipavski beli, ki nas je navdušilo s šalčkami "al kako že?".

Plan je bil po plezanju in četrti kavi se odpravit na obisk še na obalo, pa nas je sumljivo vreme pregnalo kar domov. No, na peto kavo in kosilo, potem pa res domov po malce počitka. V nedeljo pa v družinsko plezališče na Vransko, kjer sem se tudi jaz opogumila in zlezla nekaj malega naprej.

Evo kače. Tole je tačetek odplačevanja dolga :)

Ker je vedno "divno i nezaboravno" pridno delamo na tem, da zgodbo dopolnjujemo z nadaljnimi kačjimi vikendi.

Čas za čiščenje

Menda ni nič nenavadnega, če mora človek, zlasti če je ta človek ženskega spola, vsake toliko čas nameniti čiščenju podstrešja, saj se tiste žičke vse preveč zapletejo med sabo in začne prihajati do kratkih stikov.

Vem, kam moram it, da bi stvari pospravila v svoje škatlice, pa kaj ko ne morem tja. Dvomim, da se znam naučiti čiščenja podstrešja tam kjer pač sem. Glede na to, da sem točno tam, kjer vem da tega ne znam narediti.

Hudič pa je tudi, da še vedno nisem ziher v odgovor na vprašanje: "Ali kače da ali ne?" Upam, da je pravi odgovor DA.

Dvojka

Tokrat pa je bilo veliko zapisa vrednih momentov, tako niti ne vem kje začeti in v kaj se koliko poglobiti. Misli so še kar tam gori na Goriškem, v naravi, med psi in prijatelji.

Bili smo na Lokvah nad Novo Gorico na prvem Slovenskem državnem prvenstvu reševalnih psov. Datum je bil označen v koledarčku kot absolutno zaseden že od začetka leta. Udeležba niti slučajno ni bila vprašljiva. Nikakor pa nisem mislila, da se bom prireditve udeležila kot ena izmed tekmovalcev/izpitnikov. Ko pa sva tik pred rokom prijave naredili R1, kar je pogoj za udeležbo na tekmovanju in izpitu, sem se prijavila. Pa ne zato, da bi naredila nek rezultat. In tudi ne zato, da bi opravila izpit, ker se mi je to res zdelo popolnoma nerealno. Psica je res mlada, nima izkušenj, ravnokar je opravila svoj prvi izpit...

Pa ji je zopet uspelo podreti moje dvome, preseči vsako pričakovanje. Nikoli še ni iskala več kot dva markerja, tu je poiskala štiri. Brez dvoma sem sedaj, da če bi bil še en, bi jih pač poiskala pet. Nepopisen je občutek videti psa s takšnim žarom do iskanja. Seveda je občutek toliko slajši, ker je to moj pes. Najboljši pes :) Zame vedno in v vsakem pogledu. Kljub ne ravno uspešni predstavi na poligonu, kjer je njena mladost nedvomno pokazala svoje.

Tokrat se bom izognila naštevanju imen, ker bi sigurno koga spustila zato se bom zahvalila vsem, ki ste tokrat verjeli da je mogoče, četudi jaz nisem. Prišla sem sodelovati in se imeti dobro. Oboje sem užila v polni meri in za nameček opravila še R2. Naj se sliši še tako čudno, nekako še vedno ne dojamem. Dojemam samo, da očitno delam prav in v pravi smeri, kar je najlepša in najboljša potrditev.

Mama kača je s svojimi kolegi iz ERP Nova Gorica odlično poskrbela za organizacijo in se jim zato lepo zahvaljujemo. Ne bom pozabila niti glasbene podlage pred delom na ovirah (sem malo zaplesala prej, četud nihče ni videl :))

Smeh pred spanjem je zopet začinil lepe dneve. Opravičujem se, če kdo zaradi njega ni mogel spati. Kljub vsemu, mislim, da ga ni čez neutolažljiv večerni smeh, ki ti s smrkljem napolni nos in s solzami oči.

Nekaj solz je steklo tudi na račun zaključka tekmovalne sezone našega "rorvajlerja". Tudi to je bil del te lepe prireditve. Tarči, še na mnoga penzionistično uživantska leta! Hvala, da si Matejo toliko naučila, da lahko ona uči še mene :)

Preveč stvari, da bi jih človek lahko strnil v zgodbo, zato naj ta zapis tokrat ostane kot je v moji glavi. Vsega lepega veliko raztreščenega vsepovsod.

Meant to be

Nekatere stvari v živjenju se zgodijo tako, da marsikdo pomisli in reče, da je bilo namenjeno. Jaz na primer sem prepričana, da je bila Sila namenjena točno meni. Cel splet dogodkov se je moral sestaviti, da sem jo "našla". In povrhu vsega sem jo našla tam, kjer je niti slučajno nisem iskala. Prav tako v času, ko nisem iskala. V bistvu sem jo srečala. In čutila sem da jo moram vzeti k sebi.

Tudi prijatelj je pred kratkim nepričakovano v naročju držal svojo novo kosmatinko in vsi smo se strinjali da mu je podobna. Najverjetneje mu je bila namenjena. Vsaj glede na splet dogodkov bi lahko v to verjeli.

V zadnjem času se pogosto razmišljam o vprašanju "namenjenosti". O vprašanju "is it meant to be?". Pogosto namreč dvome dam na stran in si rečem, da se bo zgodilo, če je namenjeno. Če ne, potem je bilo namenjeno drugače in se mora zgoditi drugače. S tega vidika bi skoraj lahko rekla, da je vse, kar se nam zgodi namenjeno. Tudi če je slabo. In tudi, če pomena nekega dogodka nikakor ne moremo razumeti, nam je sigurno prinesel nekaj novega. Novo spoznanje, novo razumevanje, nov pogled. Nedvomno vsi pretekli dogodki v našem življenju vplivajo na nove dogodke, katerim hodimo naproti. Vplivajo na to, kako jih bomo doživeli, kako občutili in kako se nanje odzvali.

Nikakor ne smemo začeti verjeti, da za stvari, ki so nam namenjene ne smemo nič narediti. Nasprotno. Zaupati moramo svojim notranjim vzgibom, lastni notranji sili in storiti, kar čutimo da moramo storiti. Sama namreč naredim marsikaj, čeprav "naj ne bi". Ne razumem namreč zakaj ne. Zato, ker potem ne igram po pravilih? Ampak čigava so ta pravila? Zakaj bi morala igrati svoje življenje po nekih kvazi pravilih, ki si jih je izmislih nevemkdo? Če je življenje moje, če ga živim jaz, če ga občutim jaz, potem ga bom igrala po svojih pravilih. Dejanja bodo le tako moja in pristna. Pa četudi mi občasno prinesejo razočaranje mi hkrati z njim prinesejo tudi zadovoljstvo, da sem naredila vse kar sem čutila, da moram storiti. In potem naj se zgodi, kar mi je namenjeno.

Najin prvi...

S Silo sva danes opravili izpit R1.

V bistvu sploh ne vem kako bi svoje misli sestavila v neko berljivo zgodbo, pa bom vseeno poskusila. Morda bo najbolje začeti pri dejstvu, da se s šolanjem reševalnih psov ukvarjam slabih 5 let in sem imela to smolo, da je Hera tako zelo streloplaha, da z njo nisem nikdar mogla na izpit, saj se pri poku tako sesuje, da enostavno odpove. Marsikdo bi (in marsikdo tudi je) v tem primeru obupal, jaz pa nisem mogla. Predvsem ne zaradi ljudi, ki jih pri tej dejavnosti srečujem. Primarno zaradi ljudi v mojem društvu, brez katerih si v resnici ne predstavljam več življenja. Zato sem si poleg Here umislila še Silo in pač upala, da bo tokrat šlo. Pri temle začetku bi lahko še pisala in pisala, pa ne vem, če bo kdo to bral, zato pejmo naprej.

Pričakovanja. Ne bom rekla, da jih ni bilo. Res pa niso bila visoka. Glede na to, da sem "tu" toliko časa, sem si res želela it že enkrat na izpit. Na toliko izpitih sem že bila, pa nikoli nisem mogla delati. Bolj kot želja, da ga opravim, je bila prisotna želja, da ga opravljam. Ne bom rekla, da me med tednom ni spremljala misel na to kako bo šlo, pa na to a bom živčna, a bom lahko odvodila poslušnost kot jo znam na treningu, pa še in še. Bolj sem gledala na ta izpit kot na "generalko", da vem na čem je treba delati do junija, ko pa res grem na izpit.

Pa so bila presežena pravzaprav vsa pričakovanja. Sila je presegla pričakovanja o njej in podrla vse dvome, ki so me obhajali. Ponovno me je fascinirala. Tokrat s svojo neomajno voljo do dela tudi ko nagrade kar ni in ni. Mislim, da ne znam niti ubesediti misli in občutkov. Presegla pa sem tudi pričakovanja, ki sem jih imela o sebi. Presenečena sem že kar nekaj ur po opravljeni poslušnosti ugotovila, da ko sva začeli z delom sploh nisem bila živčna. Popolnoma sproščeno sem pogledovala k sodniku katera vaja mi sledi in eno za drugo sva izvajali. Seveda ne brez napak, pa vendar so v tem trenutku popolnoma sprejemljive in vem od kje so se vzele. Zato vem kako delati naprej, da jih popravim. In to mi je najbolj pomembno.

Ko sem se odpeljala iz poligona ruševini naproti, sem Sili povedala, da zdaj je pa ona na vrsti. Delat gre tisto, kar se njej sploh ne zdi delo. In tako je samostojno poiskala oba markerja. Edina beseda, ki sem jo poleg "išči" še izgovorila je bila čisto odveč. Ona itak ve najbolje. Prislužila nama je 190 točk in s tem skupno prav dobro oceno. Na prvem izpitu. Bravo moja bjonda. Res si carica, pa saj to sem itak vedela že prej.

Kar pa je najtrdnejše dejstvo: tega zapisa ne bi bilo brez ogromno ljudi, s katerimi sem lahko trenirala in prejemala znanje in ideje. To so pravzaprav vsi člani enot reševalnih psov Slovenije. To so vsi člani ERP KD Ljubljana! Še posebno pa je to Urška, ki je s svojo strukturirano mislijo dodala moji poslušnosti nove okvirje. Pa Eva, ki ji nikoli ni odveč stati in gledati in čepeti in se igrati. Pa moja mami, ki se po ravnokar oddanih mladičkih vrača nazaj na "bojišče". Prav zares posebna in največja zahvala pa gre Mateji, moji najboljši inštruktorici, ki še nikdar treningu ni rekla ne. Pa naj je žgalo sonce, scal dež, padale plohe snega. Hvala, ker si vztrajala z mano in še vztrajaš z mano. Ker si me spodbujala dolge mesece ko nič ni šlo in me spodbujaš tudi ko gre. Ker vidiš prav in narobe in to tudi poveš. Hvala, ker si kar si in ker si tu ;)

Lavinski tečaj 2009

Od srede pa do nedelje sem končno spet doživljala tiste ta lepe trenutke. ERP je imel že 37. lavinski tečaj, ki se je odvijal na Vršiču.

Odpravili smo se v sredo s combijem Mateja, Robi in jaz, pa seveda 5 komadov psic. Si lahko predstavljate kako izgleda, ko si potem izmenično vozimo ven pse. Mateja se je počutila kot cirkusantka, ko je odpirala bokse :)

Pravzaprav imam še vedno tako polno glavo super vtisov, da niti nisem sposobna prav veliko in obširno pisati, ampak itak bi hotela povedati le tole, ostalo naj povedo slike:

Lavine 2009 so en boljših tečajev, ki sem se jih udeležila v 5 letih od kar sem tu. Bilo je super. Uživala sem vsako minuto. Vreme pravzaprav ne bi moglo biti boljše. Delali smo pridno in dobro. (Spet sem ugotavljala kako sem happy, da imam Silo in da je kakršna je.) Veliko smo kidali, šaflali, rofkali. Veliko smo se smejali. Ta kačja soba je bila itak zakon. Najlepše je zaspati nasmejan, če imaš od smejanja zjutraj bolečine trebušnih mišič pa še toliko bolje.

Napokan combi tik pred odhodom

Takoj je bilo potrebno poprijeti za lopate, se resno lotiti parkirišča in razširiti cesto.

Tole dejanje se je pravzaprav ponavljalo iz dneva v dan.

Čakanje na vrsto.

Gremlin

Na kolena smo šli vsi . Posledice so precej barvne ;)

Mama kača s Kamelo (najboljša ušesa)

Težko je bilo iti domov. Ampak saj se kmalu spet vidimo v naslednji vojni.

Naokrog

Preteklo soboto sem končno uresničila večletno obljubo in se zapeljala v Celje, ker sem že počasi morala vrniti obisk Evi, ki mi dela družbo v Ljubljani že četrto leto. Ja, prav res, čeprav se sploh ne zdi tako, a ne Eva? ;)

Ker pa mi "ta pasji" skorajda ne znamo iti samo na obisk, smo šli kar na poligon za začetek. Vmes sem se že resnično spraševala, kako to, da vsakič ko pridem kam na trening, vedno strašno "krožimo" in se vozimo levo, pa desno in gor in dol, pa spet desno in naravnost levo... :) Pa sem potem ugotovila, da bo verjetno temu tako, ker si vsi tako želijo moje družbe, da me raje vozijo naokrog tako, da na koncu sploh ne vem kje sem in kako sem sem prišla. Zato jih bom morala naslednjič spet poklicati :)

No kakorkoli. Kakor do poligona, tako tudi do ruševine. Ampak meni je bistveno, da pridem na cilj. Pa četudi tako da sploh ne vem kako.

Da ne bom preveč dolgovezila se na kratko zahvalim Evi, ki je vedno in vselej pripravljena za akcijo in ji ni škoda zabiti ure za treninge in pasja dogajanja z mano. Pa tudi Nedi, ki mi je odmarkirala tam nekje daleč, za enim podrtim vogalom. Sila je pa tudi naredila svoje, da je bilo skupno kosilo na koncu še bolj okusno :)

Jutri pa spet gremo, novim dogodivščinam naproti, v snežno beli raj.

Poseben dan

Danes je poseben dan. Pa pravzaprav niti ne vem zakaj. Morda zaradi sonca, ki je končno spet nič kaj sramežljivo posvetil skozi okna. Morda zaradi tihih misli, ki se mi podijo po glavi. Morda zaradi glasbe, ki prihaja iz zvočnikov. Morda zaradi preteklih dogodkov. Pa tistih, ki me še čakajo. Kaj pa vem. Fino je. Tudi če živim na pol v svetu, ki v resnici ne obstaja. Verjetno ni hudo narobe, če si dogodke in ljudi v svojem svetu malo polepšam. Saj v resnici s tem nikomur ne škodim.

Sobotne migracije na primorsko

V soboto sem se ponovno odpravila na primorski sonček. Namen je bil odtrenirati poslušnost in dobiti še kak nov dober nasvet. No, pa je bilo to tudi opravljeno. Imam spet nov zalogaj idej o nadaljnjem treningu, pa še skoraj nič nisem bila kregana tokrat :) Menda, da celo lepo napredujeva s Silico (ja, res se mi je mal fajn zdelo, priznam). Hvala Urška!

No, pa nisem bila edina, ki si je zaželela malo ta primorske toplote in kmalu je prišla še cela Krimska karavana, ki je, poleg kita, želela najt tudi kakšno fajn ta primorsko ruševino. Pa sem si rekla, če sem že tukaj...in jim s prijaznim nasmehom namignila, da bi se jim kar pridružila in treningu poslušnosti dodala še malo iskanja. Pogoja, da me vzamejo sabo sta bila dva: da bom markirala in da ne bom izdala skrivnosti njihovega treninga :) Čeprav eno moram izdat. Nisem sicer videla, ampak menda trenirajo na koruzo?! Hihihi. (Se opravičujem za tale interni vložek, ampak tisti, ki so bili tam se bodo sigurno vsaj malce nasmehnili.)

No pa smo šli in odtrenirali na mestu, kjer je morala nekoč davno že tega, stati ena prav lušna mala vasica. Urška se je vrgla v vrtnarska dela in z novimi škarjami obdelala kar nekaj grmičevja. Vsi smo pa fino potrenirali in jaz sem zadovoljna (upam, da tudi ostali) odšla proti Ljubljani. Vmes sem se ustavila še na Vrhniki, kjer so piko na i dnevu dodali še malčki.

Pa je bila mimo še ena lepa pasja sobota.

Vesela sem...

...ker imam pse, ker sem se v življenju znašla med vodniki reševalnih psov in spoznala užitek in veselje ob šolanju psov. Vsak trening je nekaj posebnega, nekaj novega. Vsakič ko stopnim na poligon izgine vse ostalo kar obstaja. Vse to tam ne obstaja. Tam sva samo midve v danem trenutku. Živiva za ta trenutek, ne za tisto kar je bilo prej. Ne za tisto, kar šele pride. Skupaj riševa najlepše risbe. Verjetno bo res najboljši tale sposojen stavek: "Takrat sva v paralelnem svetu in tam sva tako srečni." Očitno res obstaja nek paralelni svet, verjetno za vsakega nekje drugje in za vsakega na nek drug način. Največja umetnost je v tem, da ga najdeš. Kjerkoli že. In jaz sem srečna, ker sem ga našla in ker ga lahko živim.

Nekaj o Heri

Foto: K. Volontar

Ufff... Kje sploh začeti? aja, sej res! Na začetku :)

Torej, kot že rečeno je najprej bila Juna... Super prvi pes. Pravzaprav si boljšega prvega psa človek ne bi mogel želeti. Imela je vse in še več! Ena edina samcata stvar, ki me je začela sčasoma "motiti" je bilo dejstvo, da nikoli ni bila samo moja. Bila je tudi moja. Pa od Maje, pa od mami, pa od Bojana... Saj ne rečem, srce je bilo res dovolj veliko za vse, ampak na dveh koncih hkrati pa ni mogla biti. Tako sva si jo z mami malo sposojale ena od druge in bila je malo tu pa malo tam. Jaz pa sem si tako močno želela psa, ki bo res samo samo moj. No, in vsakič ko so me vprašali kaj si želim za rojstni dan, sem rekla psa. In ko sem dobila že nešteto plišastih psov in je mami dokončno ugotovila, da ja, res hočem imet čisto svojega psa. Priznam, takrat mi je bilo čisto popolnoma vseeno kakšnega. Samo psa pač.

To make a long story short; prišla je Herica. Čisto mičkena, nebogljena, pravzaprav prekmalu glede na starost, ampak ker se je mudilo oddati mladiče sem si mislila, da ji bo sigurno bolje pri meni prekmalu, kot pa...

Timing za domov pripeljati mladička je bil super. Jaz študentka, pa ravno počitnice. Tiste ta zimske, ki trajajo en mesec. No vmes kak izpit, pa to res ni kaka strašna reč. Ko je prišla januarja 2004, je bilo res veliko snega. Niti hoditi ni mogla, ker je bila tako mala. Do februarja se je sneg malo polegel in lahko smo jo malo mahnili ven se igrat in učit odpoklica.

In Hera je rastla in skupaj sva se odpravili pogledat v KD Ljubljana k enoti kako in kaj. Pa nama je bilo všeč in sva začeli. Nekaj od streloplahosti sem menda že napisala!? No, skorajda sem doktorirala iz streloplahosti in če bi bila še vedno študentka in imela še vedno toliko časa, bi se lotila še ta petnajstega načina odpravljanja streloplahosti. Tako pa sem se odločila, da jo ne bom več matrala s tem. Priznam, vmes se mi je že malo zasmilila. Njej je ta pok resnično tako zelo grozen, da vse odpove in si sploh ni podobna.

Pa sva se itak vmes že posvetili rally obedience-u, ker smo na društvu ugotovili, da bi bilo fajn imet enega inštruktorja za to novo panogo. Pa sva s Hero med zimskimi počitnicami (da ne bo pomote, tokrat reševalskimi - slaba dva tedna) obdelali vaje, ki jih morata vodnik in pes obvladati za prvo stopnjo. Opravili izpit v prvem možnem roku in skupaj prevzeli tečaj. Jaz kot inštruktor, Hera pa kot "model", ki prikazuje pravilno izvedbo vaj :)

Če sva že bili v štosu, sva se začeli udeleževati še tekem, kjer nama tudi ne gre tako slabo :) Doma imava nekaj pokalčkov, kar je fajn potrditev za sicer ne tako zelo simpl psa kot je videti.

Ja res je včasih težko priznati, ampak Hera je ena posebna duša. Včasih se mi zdi, da ima dve osebnosti: eno čisto angelsko in ljubečo in drugo čisto hudičevsko in sovražno. Pa ne do mene, ampak do vsega ostalega. Sicer pa je neverjetno dojemljiva še danes. Vse neumnosti (beri trikce) se nauči izjemno hitro, tako da jo je še danes užitek učiti. Priznam, ni pa ravno najboljši sopotnik na vsakodnevnih poteh mestnega človeka. Ampak vseeno je moja in jo imam neizmerno rada :)

Moja kosmata lepotička je.

Foto: K. Volontar

Še en/dva treninga

Trening vse bolj postaja sestavni del vsakodnevnega življenja. In vsak dan čutim malo napredka. Občutek ob tem je vsakič božanski.

V soboto sem se s Silo in Hero zapeljala v Koper, po nove nasvete in kritike :) Spet je bilo super fajn in odnesla sem nazaj v kotlino kup novih idej kako naprej. Huh, veliko se morava še naučiti. Verjetno jaz še mnogo več kot Sila. Včasih se zdi, da ona itak ve, samo jaz še rabim malo časa, da ji prav povem.

Danes bi naj šla stestirat nove smučke, pa vreme temu ni bilo ravno najbolj naklonjeno (malo sem razvajena, pa se v tem čudovitem športu, če se le da, udejstvujem v lepem vremenu). Pa sem vseeno šla v snežni metež. Kar na domači poligon ponoviti, kar smo si zadali ponavljati naslednje dni. Zanimivo, za trening s psom pa tudi slabo vreme sploh ni problem. Pravzaprav priznam, da sem bila še v postelji, ko je zapiskal telefon z "vabilom" na trening. Seveda je bil odgovor čisto samoumeven. In ko sem pogledala skozi okno me sploh ni zmotilo, da sneži. Verjetno se pri "pasjih trenutkih" tista razvajenost nekam skrije.

Kakorkoli. Za mano je še en krasen vikend, ki sem ga imela čast posvetiti psom in niti za sekundo mi ni žal.

Tole je nekaj malega sličic uveljavljanja novega povelja "sredina" :)

p.s. Iz srca hvala vsem, ki se trudite in preživljate te trenutke z mano. Upam, da v njih uživate vsaj pol toliko kot jaz :)

Sila

Že dolgo sem vedela, da bom še enkrat imela zlato prinašalko. Juna je pustila tako zelo lep vtis, da me je trdno prepričala, da je to prava pasma zame. Še zlasti, ko sem vmes izskusila teriersko kri vem, da ne bom več eksperimentirala. Vsaj za zdaj. In tako sem sanjavo spremljala in vohljala naokoli za prinašalci, bolj ali manj razočarana nad slovensko vzrejo, saj sem si srčno želela najti vsaj malce temneje od belega prinašalca, pa vsaj malo lažjo konstitucijo... Potem pa nekega dne zagledam sliko mladičkov. Štirje so bili na sliki, en opazno temnejši od ostalih. Mama psica malo bolj drobižek. Blizu temu kar sem iskala. Res pa, kaki dve leti prekmalu. Pa sem vseeno iz firbca poklicala, pa iz firbca šla pogledat. No, kako se to konča vemo vsi, ki imamo doma psa :)

Tole sem o Sili zapisala, ko je imela nekaj mesecev:

"Sila ima še eno sestro in dva brata. Od vseh se je najbolj razlikovala. Ko so že vsi zaspali je imela sama še kup opravil in ja, še vedno je takšna. Ko že vsi na škrge dihamo in se nam pod težkimi vekami že zobotrebci lomijo, ona še kar mlati in pretepa vse kar ji pride na pot: deko, pliškota, brisačo, papirčke. Vse kar je na dosecu gobca.

Ime? Ne, res ni rodovniško, ji je pa pisano na kožo, kar je pravzaprav sreča. Pa konec koncev: ob Heri ne more živeti pes s kakšnim nežnim imenom. Bistvo: ja, Sila je čisto prava sila. Nova vrata so opravila dobro nalogo prve dni, da so zdržala vse njene šuse po sistemu, če ne gre z lajanjem skoči v vrata - če tudi to ne pomaga vzami zalet in skoči v vrata močneje."

Ko danes to preberem se smejim, ampak res je bilo neverjetno, kakšno močno voljo in kakšno strašno silo ima lahko eno takšnole majhno bitjece.

Foto: M. Nolimal

Njeno odraščanje je bilo eno hecno obdobje. Samo divjanje, norenje, drvenje... Večinoma ni šlo resno. Res je komična in ostati resen je zelo težka naloga, meni redko izvedljiva. Upam, da bo vedno ostala taka!

No zdaj ni več majhno bitjece (čeprav se mi zdi, da ona tega ne ve), ime Sila pa ji še vedno pristoji. In upam, da ji vedno bo. Vem, da mi je bila namenjena. Zato sva se našli. In vsakič ko me prešine, kaj vse naju še čaka na skupni poti, se mi na obraz prikrade nasmeh.

Za začetek

Ker je nekje pač treba začeti, je to najbolje storiti na začetku.

V resnici je prva želja, ki se je spomnim iz svojega otroštva bila pes. Od nekdaj sem si želela psa in se za silo zadovoljila tudi s sprehajanjem sosedovih psov, s hranjenjem vseh "morskih" psov, ki v resnici nikoli niso bili dve leti isti. Čeprav do zadnje dlake podobni drug drugemu, shirani, lačni, polni bolh, na kratkih ketnah privezani en ob sod, drugi ob odslužen pralni stroj, tretji pa ob senik, se njihove družbe nisem mogla naveličati. Posode so sicer imeli, pa so le te bile prazne, poskusi napolnitve z vodo so bili jalovi - posode so bile pogosto tudi preluknjane. Pa vseeno, kljub vsem ranam, bolham in drugim znakom ne ravno zdavega telesa, sem bila v vsakega posebej na smrt zaljubljena.

Nekako so to opazili tudi moji starši in po enajstih letih težkega dela in nenehnega nadlegovanja se je zgodilo! Prišla je Juna.

Moj prvi pes. No, pravzaprav je Juna bila družinski pes - bila je od nas vseh. S tem sem kar lep čas čisto strinjala, čeprav sem si od nekdaj želela imeti svojega psa. Psa, ki bo čisto in zares samo moj! In tako je pred petimi leti prišla Hera. Kmalu za njenim prihodom nas je zapustila Juna. Neverjetno, kakšna je bolečina, ko te zapusti kosmatinec. Verjetno vedno boli in verjetno nikoli ne nehaš pogrešati (jaz namreč June še do danes nisem nehala pogrešati).

S Hero sem "zašla" v šolanje psov, ki me je vse bolj in bolj vleklo "notri" in sem se vsakič kaj novega naučila. Nekega poletnega dne sem naju odpeljala na zeleno oazo v Ljubljani - KD Ljubljana, kamor sva šli spoznati enoto reševalnih psov. In tam sem še danes. Skoraj 5 let je že tega. Jap, danes tudi razumem kaj je pomenilo tisto, "to ni hobi, to je stil življenja". Če te potegne, te potegne. Tega ne moreš početi na pol. Ali počneš in si ali ne počneš in nisi - del te velike čudovite ekipe. Čez čas sem ugotovila, da ima Hera en mali problem, ki se mu reče "streloplahost" in zaradi tega več kot toliko pač verjetno ne moreva narediti. In ker sem želela biti "del tega" v celoti še naprej; in ker, ko se pač zaljubiš v eno pasmo, je težko živeti brez njenega pripadnika; in ker sem že dolgo prej vedela, da me nekje nekoč čaka še ena zlata glava...čeprav nisem vedela da že tako kmalu. Pa vendar, je dobro leto nazaj k meni prišla še Sila. In če sem poštena, mislim, da se v resnici šele sedaj zares začenja.