Moji pasji dnevi

Najlepše darilo!

2012-01-24T23:35:00.001+01:00

Takle portret bi verjetno vsak lastnik želel imeti :) Jst ga imam!

Tvoja pasma

2012-01-21T23:15:00.000+01:00

Vsak pes je nekaj posebnega. In vsak lastnik ve, da je njegov pes najlepši, najboljši in sploh naj naj. Pa naj bo pasemski ali nepasemski. Marsikdo pa ve, katera pasma psa je njegova pasma psa.

Moja pasma je, kot mnogi že vedo: zlati prinašalec. Natančneje, zlata prinašalka je moja pasma psa. Ne le še vedno, ampak zmeraj bolj trdim, da je zlati prinašalec ena od pasem, kjer je karakterna razlika med psom in psico največja. In ne, to nikakor ne pomeni, da mi psi te pasme niso všeč! Je pa pri tem še ena podrobnost: to, kar je nastalo iz zlatih prinašalcev mi je vedno manj všeč. Zlati prinašalec je delovni pes in NE pa razstavni pes. Zlati prinašalec je zlate barve in NE bele barve. Zlati prinašalec ima lahko in NE težko konstitucijo. In nenazadnje: zlati prinašalec teče, ko vržeš palčko, žogico ali pa raco! In ja, zlati prinašalec skoči v vodo, ko jo vidi. Razen če mu res ne pustiš.

Zlata prinašalka je bila moj prvi pes. Natančneje: bila je naš prvi pes. Ampak če ne bi bilo mene in mojega enajstletnega teženja, tudi June ne bi bilo pri nas. In ko je šla na drugo stran mavrice sem rekla, da nikoli več ne bom imela tako fajn psa. No, pa sem se zarekla. Ker imam spet tko fajn psa! Ker imam spet najboljšega psa. Ja, vem, ampak saj sem rekla, vsakemu je njegov najboljši :) Ampak tole je, zakaj je meni Sila, moja najbolj zlata zlatka tako zelo všeč: ker je tako lahko živeti z njo. Ker je vedno lačna (kar sicer res ni najbolj fajn, ker je lačna tudi tistih stvari ki ni prav da jih poje). Ker ima tako fajn iskrico v očeh. Ker rada dela z mano. In ker kljub temu, da rada dela še ne pomeni nujno, da vedno vse naredi prav in me še vedno uči, da moram najprej jaz naraditi prav, da lahko ona naredi prav. Ker ve, kdaj je čas za žur in kdaj je čas za dat mi mir (ok ok, sej vem, da to tudi drugi znajo - ampak ona zna boljš :P). Ker s tako lepim nasmeškom spi po lepo preživetem dnevu.

In preposto, ker je ona moja Sila! In ne, res ni čisto navadna zlata prinašalka!

In jutri pokažem, kaj je bilo najlepše darilo za rojstni dan! Potem boste spet razumeli ;)

Pasja šola

2011-12-08T22:02:00.001+01:00

Ko sva se z Matejo nekaj let nazaj pogovarjali in ugotavljali, kako bi obe svoje življenje radi posvetili psom, njihovi vzgoji in šolanju ne vem, če sem zares verjela, da bom danes kjer sem. Bolj se je zdelo kot neuresničljive sanje. Kot nekaj kar si predstavljaš, da je tako lepo da je neuresničljivo.

Ko sva se pred tremi leti, odločili, da bova uresničili neuresničljivo, se je še vedno zdelo, da morda sploh ni možno. Pa sva se vseeno podali v to.

Ko sem pred dvemi leti v službi povedala, da bo moja služba postalo moje življenje in to nekje drugje. Huh. Šele ko sem to tam na glas izrekla, sem začutila, da se čisto zares uresničuje. Občutkov se še danes spomnim. Bili so tako močni, tako vznemirljivi. Tako prijetni in strašni obenem. Tako novi, da jih nisem znala deliti z nikomer razen s seboj. Obenem so bili osvajajoči. Dali so mi veliko nove moči.

Ko se danes vprašam, če sem kdaj sprejela boljšo odločitev vem, da je bila ta najboljša.

Pasja šola Fajn pes mi je prinesla toliko lepih trenutkov in toliko novih poznanstev s tako prijetnimi ljudmi in njihovimi psi, da tega drugje ne bi mogla doživeti. Neprecenljivo je deliti znanje s tistimi, ki to želijo. Neprecenljivi so zabavni trenutki v naši pasji šoli. Najbolj neprecenljivo pa je zbiranje s tistimi, ki po zaključenih treh ali štirih tečajev še vedno prihajajo, se zabavajo in uživajo v delu s svojimi psi. Točno to je tisto, kar je bil najin cilj. Da ljudje spoznajo, kako prijetno je lahko sobivati s psom in se z njim imeti lepo, pa naj bo to doma, na sprehodu, med opravki ali v pasji šoli Fajn pes :)

Še malo...

2011-06-26T20:38:00.000+02:00

Še malo pa gremo... Na 3 tedenski dopust. :)
Najprej svetovno prvenstvo reševalnih psov v Belgiji.
Potem slab teden slane vode, morskih psov in kampiranja.
Na koncu pa zasluženih hribov za en poln teden.
Vse to z vsemi tremi in z njim. Pa kaj lepšega naj si še želim?

Naši vodni psi

2011-06-20T13:52:00.001+02:00

Trije retrieverji. Vsi naj bi imeli radi vodo. No, saj jo imajo. Vsak na svoj način.

Sila jo obožuje.

Če ne želiš, da se namoči ji moraš to zelo jasno povedati. Sicer pa gre. Po tleh ali po zraku. Še najraje tako, da ti nazaj kaj prinese. Da boš le potem spet vrgel ;)

Mala Čatka...

Voda je fajn. Žur. Predvsem čofotanje v pličakih. Plavanje ji še ni preveč blizu, brez dvoma pa bo tekom poletja tudi to osvojila z vsem svojim žarom, hitrostjo in norostjo. Ona je... pač Čatka ;)

Jazzy pa...

On ima svoj tempo. Umirjeno, premišljeno in "gvišn". Hudič je le, ker mu babe na koncu vse vzameta.

Priden! Dej zdej sm to palco!

Stare obljube

2011-06-08T13:19:00.002+02:00

Enkrat, že predolgo nazaj, sem obljubila, da objavim nekaj poslušnosti naju s Silo iz različnih izpitov in tekmovanj. Tale je iz lanskega Avstrijskega državnega prvenstva. Na tole Avstrijo imam ful lep spomin. Družba enkratna, dogodkov za zapomnit si pa tudi malo morje :)

Vršič 2011

2011-03-15T19:53:00.000+01:00

Lavinski tečaj na katerem me ni zeblo. :)
Bilo je enkratno. Tokrat malo drugače, saj smo bili inštruktorski pripravniki svoja skupina in smo se bolj kot delu svojih psov tokrat posvečali delu nas samih, vodenju skupine, varnosti in še čemu.
Spet je za mano nekaj prijetnih dni, preživetih v prijetni družbi, z veliko smeha in vsega dobrega. Slike pa žal z mojim fotičem niso nastajale, ker je vse dni pridno čakal v sobi pod posteljo. Pa kdaj drugič od kje drugje.

Spet v sneg

2011-03-08T23:54:00.000+01:00

Pa gremo spet, kot vsako leto marca na Vršič na lavinski tečaj. Lansko leto sem dva dni pred odhodom na tečaj ravno priromala iz potovanja po Indonezijski Sumatri. V nedeljo sem bila še na žgočih in pekočih 40 stopinjah, v sredo pa že na mrzlem, vetrovnem in snežnem Vršiču. Pasalo mi je, da me je po mesecu dni končno spet zeblo. Letos me pa zebe štiri mesece. Upam, da me gor ne bo preveč. Ne glede na temperature pa je vedno fajn, ko se s psi lahko mečeš po snegu. Ta del odtehta vsak kanček napora in vsak kanček zmrzovanja.

Ujeti v trenutku

2011-03-06T20:30:00.000+01:00

Včasih je lepo. In včasih je grozno. Večino časa pa niti ne posvečamo temu, da bi ugotovili, a nam je fajn al nam je grozno. Sigurno se nihče ne počuti dobro povsod. Sigurno te vedno nekje nekaj zmoti. Včasih pa v danem trenutku ugotoviš, da ti je tako lepo, da bi najraje pritisnil na pavzo, ustavil čas in trenutek podaljšal. Ko se tega zaveš je trenutek mimo. Ne moreš ga ustavit. Ne moreš ga zamrzniti in ne moreš ostati v njem. Pa če si tega še tako želiš.

So pa tisti drugi trenutki, ko si želiš, da jih ne bi doživel. Da se ne bi nikoli zgodili. Tisti, ki bi jih najraje prevrtel nazaj in jih izbrisal. Takrat se ti zdi, da je to najhujše kar te je doletelo. In da nikoli več nič ne bo tako kot je bilo.

Ne vem kdaj in ne vem kje na svoji poti sem spremenila doživljanje teh drugih. Naj mi je še tako težko, hudo in karkoli pač že, se vsakič znova spomnim, da gre vse mimo. In da jih s časom lažje sprejmeš za svoje. Četudi so bili težki in slabi in četudi se je zdelo, da nikoli ne boš več dvignil glave nad vodo.

Problem imam pa še vedno s tistimi prvimi. Še vedno bi včasih ustavila, zamrznila, pritisnila na pavzo. Še vedno bi včasih ostala. Pa moram tudi takrat naprej.

Pasji avtomobili

2011-02-21T21:07:00.002+01:00

Nedavno sem brala blog o ženskah in avtomobilih, ki me je nasmejal skoraj do solz. Predvsem zato, ker sem imela ves čas branja pred očmi svoj avto, ki sem ga v zadnjem tednu preimenovala kar v hlev. Saj ne da bi se s tem hvalila, ampak včasih pač ne gre drugače.

Moj avto je na nek način moj drugi dom. Ker na svojih vsakodnevnih poteh potrebujem cel kup stvari, se mi zdi popolnoma nesmiselno vsak dan iste stvari nositi ven iz avta, pa v hišo in potem spet iz hiše nazaj v avto. Zato je v mojem avtu, tudi ko stoji parkiran na domačem parkirišču, veliko robe. Predvsem je v njem vedno vsaj ena rezervna topla bunda (če sem v njej prišla domov pa v avtu ostane soft shell). Skratka vsaj en kos zgornjega dela je vselej tam. Pa dežne hlače imajo tudi kar v avtu svoje mesto, ker če jih odnesem ven, jih sigurno doma pozabim, kar res ni fajn. Dve stvari, ki pa jih nosim vsak dan ven in noter so gojzarji in lonček za kavo. Mrzli in neposušeni gojzarji in prazen kavni lonček mi ne bi najbolje služili.

V mojem avtu se z mano skoraj vedno vozita še vsaj dva psa. Pa ne samo, da se z mano vozita. Pogosto v avtu preživljata ure mojega službovanja. (Če želiš imeti psa ves čas ob sebi je fajn, da ga navadiš, da je avto čisto ok opcija za čakanje na svojega šefa.) Ker so v avtu psi je tam seveda tudi ogromno pasje robe, ker če se le da vmes kadarkoli s psi tudi kaj potrenirati, to tudi naredim. Posledično v avtu občasno smrdi po sveži poli salami. V košari za zicom je prava mala zakladnica pasjih igrač, pa nahrbtnik z robo za iskanje, pa seveda posoda za vodo in kanister z vodo, ovratnice in povodci...

Res je, da boksi za pse nudijo varnost psom. Prav tako pa tudi avtu, ker: 1. če imaš psa, ki iz dolgčasa rad kaj požveči, si zaprt v boksu tega ne more privoščit, in 2. velik delež umazanije, ki jo prinese v avto pes s svojim kožuhom tako ostane v boksu. No, tudi to sem poskusila in je bilo super, žal pa se je izkazalo, da vsaj en pes rabi več prostora in se je tako preselil iz boksa nazaj v pritljažni prostor. In v njega pridno nosi svinjarijo. Še dobro, da vsaj svojih uničevalnih navad (zaenkrat) ne sprošča na delih avtomobila.

Lokacije za sprehanje psov, za trening z njimi in moje delovno mesto trenutno ponujajo precej razmočene terene, tako da se do avta večinoma vračamo...no, ne ravno čisti. Posledično je notranjost avtomobila...no, kar daleč od čistega. Kar bi res lahko naredila je, da bi pse zbrisala vsakič preden jih dam v avto. Ampak to bi pomenilo poleg vse krame še dodatne 4 brisače v avtu, ki bi tako ali tako vlažne in blatne morale nazaj v avto. A ni torej vseeno, če pač vsake par dni zamenjam rjuho na kateri pes leži?

Toliko o notranjosti. Zunanjost pa:

Glede na mojo dejavnost se pogosto vozim po makedamskih cestah in lužah ter blatu. Posledično avto ne mora ostati čist več kot en dan po tem, ko je nazadnje obiskal pralnico. Nazadnje ko sem jo obiskala me je resno potolažilo, da nisem edina. Avto, ki je pod štrajfiks zapeljal pred mano je bil sive barve. No, v to sem bila prepričana vse dokler ni štrajfiks naredil audija začaral v lepo temno modro barvo. Za mojega se je vsaj prej in potem vedelo, da je srebrn :)

Dobro jutro!

2011-02-17T09:45:00.000+01:00

Jutranji sprehod na Slavnik

2011-01-31T14:04:00.000+01:00

Kdaj se bomo naučili...

2011-01-25T11:42:00.000+01:00

... uživati kot znajo psi?

Zjutraj sem šla v pasji družbi na Šmarnogorsko Grmado. Čeprav sem malo zaspala (ne vem zakaj se budilka noče in noče nastaviti preden me topla postelja zaziblje v globok nočni počitek), sem vseeno bila dovolj zgodnja, da je bil parking pod vznožjem Šmarne gore še vedno bolj prazen kot poln. Že ko sem se peljala mimo njega, se mi je na usta prikradel nasmešek, ker sem vedela kaj me čaka. Rjavi gozd jesenskih barv, tišina in tisti spokojni mir, ki mi vsakič znova v srce prikliče nepopisne občutke sreče. Ko hodim po strmi poti v tej spokojnosti jutra ne vem kako bi se izrazila. Vzklikam "Dobro jutro!". Psa me začudeno pogledata in se razveselita, ker čutita mojo srečo. Ker vesta, da imam v tem trenutku vse, kar niti sama ne vem, da si želim.

Ko se spuščam nazaj v dolino poskakujem in tečem. In danes sem po dolgem času spet zares začutila tisto pravo svobodo, ki te poganja v brezskrbni tek po travniku. In začutila sem pasje veselje. Ne vem kako bi mu drugače rekla.

Ko ti vsi psi pobegnejo iz kadra :)

2011-01-20T12:31:00.000+01:00

ostane samo...

Ko se združita nebo in zemlja

2011-01-04T09:00:00.000+01:00

v sivo-belo ljubljansko barvo...

2010 in 2011

2010-12-30T22:35:00.000+01:00

Nekaj sem, nekaj nisem.
Nekaj bom še, nekaj ne bom več, vmes bom pa kaj, kar še nisem.

Skoraj popoln sprehod...

2010-12-14T22:24:00.000+01:00

Skoči!

Vsaj Sila se je spomnila, da ima Hera rojstni dan in ji zapela...

Vse najboljše mali huligan!

Novi občutki

2010-11-08T11:42:00.000+01:00

Že nekaj časa se ukvarjam z ljudmi in jih učim kako učiti pse, kako z njimi živeti in kako z njimi sodelovati. V tem početju neizmerno uživam. Da je včasih naporno ugotovim samo občasno zvečer, ko se umirim in malo vsedem in ugotovim, da sem zares utrujena. Pa kljub temu tako polna, da nočem, da se dan konča. Še kaj bi počela. Vendar srce želi, telo ne da. In potem običajno ležim v postelji in se trudim zaspati, po glavi pa švigajo misli o tem in onem, kako jim dati še več, da bi jim čim bolje uspevalo. Da bi čim lepše živeli s psi, delali s psi in jih predvsem čim bolje razumeli. Da bi jim znali dati kar potrebujejo in da bi razumeli pasji način vračanja ljubezni. S takšnimi in drugačnimi mislimi pogosto zaspim. Namesto štetja ovčk :)

Vsakič znova, ko vidim napredek pri katerem od mojih učencev se ga iskreno razveselim. In včeraj sem si ogledala nekaj predstav najprej na ruševini in potem še na poligonu. Resnično nisem bila prepričana več, če ni moja želja po uspehu še večja od želje akterjev. In ko sem stala na poligonu in ob končani predstavi vedela, da je bilo uspešno mi je šlo na jok. Od sreče in veselja. In ko sem pogledala oči glavnega akterja in videla, da se tudi sam bori s solznimi očmi me je preplavil nov občutek. "Moj prvi" par je postal reševalni par! Čestitam in se veselim z njim. Iskreno, resnično in srečno!

Lep vikend je za nami. Danes še uradno proslavimo, potem pa naprej s polnim tempom, novim zmagam in uspehom naproti!

Ko se izzide

2010-11-06T19:44:00.001+01:00

Pa se nama je izšlo. Moj pes z angelskim pogledom in dušo je danes prikazal res lepo delo. Najprej na poligonu, kjer sva skupaj sestavili 47 točk na poslušnosti in 49 točk na ovirah. Potem pa po dolgem čakanju na iskanje, končno moment ko jo lahko spustim. Pa še minutka ali dve, da se zmeniva, da ji res ni treba pojest vseh ogrizkov in tudi ne še edinega jabolka, ki je tam za markerje. Končno se vživiva vsaka v svojo vlogo reševalnega para. Na prvih 150 metrih najdeva prve tri, potem pa išče in dela in išče in dela... četrtega markerja pa ni in ni. Prvič sem videla, da je možno, da tudi v gozdu vonj markerja tako premeša, da ga pes zlepa ne more locirati. Mislim, da se je z lokacijo markerja ukvarjala kar dobrih 5 minut. Na koncu ga je našla, v zadnjem možnem trenutku, ki sva ga dobili na razpolago. Priznam, da sem že počasi nehala verjeti. Pa je sama rešila zagonetko. Tokrat ji res nisem znala najbolje pomagati.

Nekdo je enkrat napisal lep sestavek o tem, kakšen je "tvoj pes". In Sila je moj pes. Od prvega trenutka, ko sva se videle, in preko vseh neprespanih noči v prvem mesecu, ko sva se morali dogovoriti, da če jaz rečem, da se spi dol, se dol tudi spi. In moj pes, mi je danes rešil rit, ko sem zajebala. In moj pes, je na koncu seveda dobil tisto jabolko, ki ga na začetku iskanja ni smela pojesti :)

In seveda ne meni ne mojemu psu nikoli ne bi nič uspelo doseči brez večne podpore in družbe najboljših, ki ti omogočijo, da tvoj pes lahko dela tudi kadar se sam potepaš po svetu.

Zaspano

2010-10-13T20:42:00.000+02:00

Pasja frizerka

2010-10-04T12:06:00.000+02:00

s katero se ni za hecat :)

...

2010-10-02T16:58:00.000+02:00

Odšla sva spet

2010-09-30T10:39:00.000+02:00

Vsak svoji samoti naproti,

pa sva komaj občutila,

kako je lahko topel stisk dveh rok.

Odšla. Preprosto. In spet,

kar sva bila:

Komaj še človek. Tako čudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:

drevesa, hiše, oblaki, nebo

in ceste so, ko da nikamor vec ne držijo

in je vseeno,

kam nameriš nogo.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci:

Kolikokrat bo še treba oditi

in za vselej pustiti ob poti

drobec srca?

(Ivan MINATTI)

En kup dogodivščin

2010-09-28T11:21:00.000+02:00

Od zadnje objave se je kar precej dogajalo. Po Italiji je bil na vrsti letni tabor reševalnih psov, ki je ponovno potekal v Varpolju, ki vsakič ponuja odločna delovišča, lepo okolico in odlično organizacijo. Letos smo bili nekoliko razočarani zgolj in samo nad hrano. Sicer pa spet veliko dobrih treningov in dobre družbe.

Po krajšem počitku smo se v začetku septembra odpravili v avstrijski Tritol na teden treninga v iskanju izpod ruševin, kjer smo dodobra utrudili pse v vsakodnevnih težkih iskanjih ter na koncu še simulaciji MRT preizkušnje, ki je vključevala tri dnevna in dva nočna iskanja. Sila se je dobro odzrezala z lepim in vztrajnim delom, ki pa je na žalost za sabo potegnil tudi nekaj novih težavic, ki se jih morava lotiti kar čim prej. Verjetno pa ne bo hujših posledic in bo Sila kmalu nazaj taka kot mora biti. Sicer pa so Tritolske ruševine itak sanjske za vsakokar, ki rad išče in trenira iskanje izpod ruševin. En sam vhod v rov te pogosto popelje v nešteto različnih grobov in pes se mora kar potruditi, da najde pravo lokacijo. Pogosto pa tudi vodnik, da razume kaj mu pes pokaže.

Pretekli deževni vikend pa je potekal v Zagorju na IRO vaji ekip reševalnih psov. V trojkah smo se prebijali čez 6 delovišč. Ker je vodja naše ekipe super dobro izžrebal štartno številko smo se zjutraj lahko tudi nekoliko naspali in se odpočili od napornih dni in napornejših večerov. Namočilo nas je v soboto zelo. Prvič se mi je zgodilo, da sem imela oblačil seboj ravno prav ali pa skoraj premalo. Običajno jih več kot pol ostane nedotaknjenih. Zdaj vem, da je prav tako in da bo upam, naslednjič ostalo nedotaknjenih vsaj 3/4 oblačil iz potovalke. Sicer pa je bila vaja super. Odlična delovišča, kar nekaj zank in lep rezultat.

Vsi dogodki zadnjih dveh mesecev me puščajo polno želje in volje po nadaljnjih treningih in kmalu se bomo spet borili z novimi preizkušnjami, ki jih v nadalje upam kaj bolj aružno opišem in podkrepism s slikami. Tokrat pa so slike zgolj iz Tritola ;)

Čakanje...

Pa malo "letenja"...

In takoj za tem nakazovanje

in veselje

Skica, da bodo tudi drugi vedeli kaj se dogaja...

Iskanje

In spet veselje

Na koncu pa pospravljanje šotora :)

FCI SP 2010

2010-08-23T08:57:00.001+02:00

Svetovno je bilo na svetovnem :)

S Silo sva tokrat pridružili ruševinski ekipi, saj se mi je po toliko gozdnih preizkušanjah v zadnjem letu zares že zaluštalo eno orenk delo v ruševini. Ko smo prispeli na delovišče je bilo zares bučno - glasba je nažigala, pravzaprav zares žagala nekako kot bi bili na AC DC koncertu :) Nič kaj preveč se nisem obremenjevala, ker sem "vedela" da bojo že utišali ko bomo pričeli z delom. No, pa sem narobe vedela. Dali so še malo bolj na glas, tako da sem Maretov "spuste pse" po postaji nekako komaj slišala. "Khm" si mislim in pač spustim in se naprej čudim glasnosti zvokov. (Menda nam je igral highway to hell - ne vem, je pa res bilo zelo glasno.) Nisem se še dobro vživela v situacijo ko po postaji slišim Mareta, ki kliče Zorana naj pride gor ker mu pes nakazuje. Jasno, če psa nisi videl in če nisi stal 2 metra v njegovi bližini ga niti slučajno nisi slišal. Si mislim waw, zakon, enega že imamo. Ko se ravno vživim in me začne preplavljati adrenalin, tisti ta zares pozitiven, ki sploh ne vem, če sem ga že doživela takega, se javi Jasna, da ji nakazuje pes. Še bolj waw si mislim, dobr je. Zdej imamo cajta vrh glave pa še samo enega moramo najt. Pridem za ta prvi vogal in vidim Silo ko dobi v nos še ta tretjega. Nekje višje gor. Pogledam Mareta, pokimam, me vpraša "Ja?", rečem "Ja", še dve ene dve minuti sva porabila, da sva sodnika prepričala, da midva res veva, da marker tam je, četudi se mi ne sanja kako bi do njega prišli. Ampak, če je Sila rekla da je tam, potem je tam in pika. Me ne prepriča nihče in nič da ga ni. Evo, pa smo. Časa je ostalo še za ene tri poiskat, ampak to je blo vse, kar smo rabili narest. In smo naredili.

Poslušnost je bla malo bolj švoh. No, kar si tiče naju s Silo sem bila kar razočarana. Je pa res mnogo težje jo speljati ekipno in pod vodstvom, kot pa tam, kjer si sam in je vse odvisno od tebe. Tudi ko kaj zastrižeš samo sebe, ne pa še cele ekipe zraven. No, kljub vsemu menda ni bilo videti tako grozno kot se je zdelo meni.

V končnem seštevku je bilo vsega skupaj ravno prav za tretje mesto, kar smo prav lepo proslavili. Sigurno bo ostal lep spomin. Še bolj sigurno pa bo ostal nepozaben spomin na občutek, ki me je prevzel na ruševini ob ekipnem delu. Sem gor pozabila opisati še, da je poleg AC DC-jev bil na ruševini tudi dim, pa sirene, veliko ljudi, malo po začetku dela pa je nad ruševino priletel in nad njo lebdel tudi helikopter. In nekdo tam gori je tudi snemal naše delo. Upam, da tisti posnetek res najde pot do nas.

Malo višje

2010-08-10T22:44:00.000+02:00

Lepo je bilo po dolgem času malo višje...

Sila morska vila

2010-07-16T23:12:00.000+02:00

Voda je zakon?

Žogica je zakon ;)

Če je dovolj dolgo gledaš, se morda premakne?

Sila the great

kot bi jedel veliko čokolado z lešniki

My super girl

Zaostanek

2010-06-29T13:35:00.005+02:00

Vidim, da sem čisto v zaostanku. Veliko se je zgodilo v tem času, tako da pravzaprav nisem niti vedela, kaj naj sploh pišem. Nekako bi povzela, da je bila menjava službe prava odločitev, saj se pasja šola Fajn pes kar nekako prijemlje in imamo trenutno v teku 4 tečaje. Hkrati sem s tem dobila čisto novo življenje s svojimi psi, ki jih sedaj nekako lažje kdaj pustim tudi doma, ker imajo kljub vsemu več moje družbe - in jaz njihove :)

Na kvalifikacijah za svetovno nama je zmanjkala ena prav dobra ocena, ki sva jo sfalili za 1 samo piko, tako da sva ostali doma. Kar po pravici rečeno niti ni slabo ;) Nama prija malo oddiha. Takšnih in drugačnih novih preizkušenj bo itak vsak čas spet polno.

Domača hiša počasi pristaja na najine ideje renovacije, ki se bodo upam lahko pričele v dogledem času. Sploh glede na to, da kljub moji želji po selitvi zaenkrat ostajamo kar tu, med vsem tem betonom. Hvala bogu za vsaj tistih par kvadratnih metrov trave na vrtu in nekaj grmičkom, ki malo razbije ves ta beton.

Najslabša novica pa je, da se je pasji del ekipe Fajn pes skrčil za eno pomembno članico, Taro. Bila je definitivno najboljši rotweiler kar sem jih kdajkoli imela priložnost spoznati. Bila je tako ravno prava, da bo njeno mesto težko zapolniti. Vsaj delno, bo vedno ostalo njeno. Tarči, bodi dobro tam na drugi strani!

Sumatra razno

2010-04-05T09:09:00.001+02:00

Medtem, ko tuhtam po kakšnih sklopih naj sploh objavim ostale slikice si lahko pogledate tele, ki najbolj pašejo pod razno.

Bording pass iz Kuala Lumpurja v Medan - na tak pildek kot ga pri nas dobiš v Mercatorju za račun, pa na roke skupi sklamfan. Sploh ne vem, zakaj drugod tako komplicirajo z nekimi kartončki z žepki in vse.

Banana juice with style

Entrance fee for the Bat cave te pride: 1. 5.000 rupij po osebi predno vstopiš. 2. ko se vrneš nazaj pa še enkrat 5.000 rupij za vodiča (pobček na levi), ki je za tabo pritekel od bogsigavedi kod in ti začel kazati jamo. 3. po en cigaret za vse, ki so pač tam.

Če ste se kdaj spraševali kako ananas raste:

Prodajalna sladoleda.

Pralnica in prodajalna norih gob. Še vedno ne vidim povezave. Sicer pa nore gobe lahko dobiš praktično kjerkoli v Samosirju na Lake Toba. Tudi omleda z norimi gobami je na meniju. Prišla te bo 80.000 rupij, to je cca. 6 €. Ker pa imam sama fobijo pred substancami, ki povzročajo halucinacije, ne morem garantirati učinka.

Ko se pojavi potreba po novih zobeh bo Bukittingi pravo mesto za vas. Na eni sami ulici boste lahko izbirali svojega ponudnika vaše nove zobne proteze.

Slika je res slaba, ampak: ribji čips. Ja, tko resno ribji, ker je v sredini prav ena cela mala ribica. Z glavo, plavutko in vsem...

Slike s Sumatre - končno

2010-04-04T10:02:00.003+02:00

Ne vem zakaj, enostavno se prej nisem spravila k temu... Ampak tukaj jih je ene par, malo za okus :)

Ker vseh ne morem tule gor spravit gremo kar po kategorijah.

Najprej - živalice - kakopak ;)

Opice - itak jih je polno. Tele se sprehajajo mimo sobe po dvoriščih, ob cestah, povsod. Tale je doma v vasici Bukit Lawang. Tam imajo tudi feeding center za orangutane, ki jih nisva slikala, ker je vstopnina za fotoaparat dvakrat višja kot vstopnina za eno osebo :)

Tudi v Bukit Lawangu v "Bat cave". Netopirjev ni da ni. Pa še kaj drugega se najde.

Tale 'dična je takoj ob najinemu prihodu pritekla v pozdrav in...

bila trdno odločena, da bo pri nama v sobi.

Ena prevelika kobilica na stolu na terasi.

Nečaka od 'dične zgoraj

Bik je na Sumatri kar vsakdanje srečanje. Vsaka družina, če le ima dovolj zemlje ima tudi bika. Običajno ga kupijo kot mladiča in ga imajo dve leti. Da torej lepo zraste in se poredi potem pa ga prodajo naprej. Prodaja bikov pa poteka preko posebnih agentov, ki se bavijo zgolj s tem. Zanimiv biznis, a ne?

Don't ask! Ni fotomontaža!

Lavinski tečaj 2010

2010-03-18T11:02:00.001+01:00

Letos je bilo mraz. Ampak meni je po tisti vročini zadnjih dni na Sumatri prav pasalo. V soboto mi je bilo še vroče, v sredo pa je že prišlo na vrsto hlajenje. Skupina zabavna, delovna in s samimi super psi :) Tule pa je nekaj fotk ki jih je za nas posnel Žiga Ponikvar. Stokrat hvala!

Brrr je mraz

"Wu"

Ku-ku

Dober dan

Tole je pa moje :P

Vem...

2010-03-10T08:34:00.000+01:00

... da še vedno dolgujem opis zadnjega tedna in seveda fotke. Delam na tem, nisem pozabila. Ampak ker sem bila doma dva dni, potem pa sem se šla za pet dni hladit na Vršič, mi še ni uspelo. Ne bom pozabila! Obljubim. Tudi kaj o lavinskem tečaju na Vršiču še napišem. In potem še od izleta, ki ga bomo naredili v Italijo ta petek do nedelje... No, dolgčas mi res ni ;)

Bukittingi

2010-02-20T12:05:00.000+01:00

Torej, Bukittingi kot receno cisto pravo mesto. Veliko prometa, veliko trgovin (pa vseen prov cist nic za kupit).

Danes sva sla na trznico, ker je ob sredah in sobotah ta velika trznica in lahko kupis vse. Ampak res cist vse. Ni da ni. Lahko se obleces, opremis kuhinjo in nabavis vse kar ti pade na um, da se lahko poje. Kure kar sproti na stantih pobijajo in jih oskubijo. Ribe lahko kupis ze narezane al pa cele, zive mrtve in nekje na poti v smrt. Vecino casa sem bezala stran od tistih stantov s kurami, ker to pa je mal kruto zame. Sej vem, da tako pac je, pa vseeno... Ne morem gledat :(

Potem sva si sla pogledat nek muzej, neko kvazi trdnjavo (pojma nimam kaj nej bi bilo ker vse kar je za videt je ena na pol podrta zgradba. Kr neki. Poleg tega pa je zivalski vrt, kjer imajo vse mozne ptice, pa slone, opice, dva tigra, aligatorja in krokodile, pitone in se nekaj drugih zivali. Lonely'jev opis zivalskega vrta je da je "just depressing". Ampak je to zelo milo receno. Ker sama tezko prenesem ze Ljubljanski zivalski vrt me je tole cist potrlo. Niti slikat teh zivali nisem mogla, ker sploh ne zelim take zalosti obdrzat v spominu. Ceprav mislim, da izraza na obrazu orangutana ne bom nikoli pozabila. Res izredno zalostno.

Vceraj sva prehodila mesto iz vseh in v vse smeri sla pa sva si pogledat tudi eno vasico, kjer pravzaprav razen treh stacun (v katerih ravno tako ni nic za kupit), ni kaj dosti videti.

Upam, da naju vsaj nekoliko navdusijo glasbeniki in plesalci. Zvecer greva namrec pogledat predstavo tradicionalnega plesa in glasbe. Jutri pa jo mahneva naprej proti Maninjao jezeru za dva dni, potem pa juzno od Padanga na morje za stiri dni. Toliko da prideva nazaj z barvo, ki nama jo boste zavidali :P

Evo, ce se vmes zgodi se kaj zanimivega se se javim, sicer pa... see you soon.

Trans-Sumatran Hwy

2010-02-19T13:55:00.000+01:00

Po nacrtovanem enem dnevu "u izi" je prisel se en nenacrtovan "u izi" dan na Lake Toba, ker nisva dobila karte za ta dolg avtobus. Tako da sva se proti Bukittingiju odpravila sele v sredo ob 21ih. Pa saj je cist pasalo. Razen tega, da so kitajci totalno preplavili celo mestece je bil prav super pocitek in res lep in simpaticen otocek.

V sredo pa sva najprej ujela trajekt do mesta Parapat na celini. Btw, trajekt je v bistvu ena taka ladijca, ki te pri nas npr. pelje pogledat slovensko obalo ;) ustavis ga pa tako, da se postavis na plazo pred hiso v kateri si spal in mu pamahas ko gre mimo, pa te pobere. Zelo udobno, da ti ni treba nekam prav dalec hodit za prevoz. Prakticno vsi prevozi tu potekajo tako. Pomahas pa ga mas ;) in razen redkih izjem nobenega cakanja na odhod.

Torej... naslov tegale zapisa... Ob 21ih oz. z nekaj malega zamude sva se smjestila na avtobus (en tak cist navaden, ki se pri nas ne bi ravno kvalificiral za kakega javnega prevoznika) pa smo sli na pot, ki naj bi trajala 15 ur. Trajala je 17 ur. Tudi pricakovanega spanja ni bilo ravno, da bi si clovek odpocil, zato sva si to opevano Trans-Sumatransko avtocesto dodobra ogledala, predvsem pa obcutila. Torej ta cesta nima A od avtoceste. Dvopasovnost = kaj je to??? Asvalt? Ja no, vcasih ga pac malo zmanjka a ne ;) V grobem bi lahko ponazorili to cesto z mesanico vrsiskega prelaza (na KG strani), makedamske ceste in vinske poti. V grobem! Sirine cca. take kot je nasa ulica (pac za en avto placa, pesec se mora pa malo umaknit), pa se na njej uspeta srecat avtobus v eno in kamion v drugo stran. Milimetri igrajo tukaj resno vlogo. Se danes, dva dni po tem skoraj ne morem verjet da je res mozno. Pa je ;) Nekje sredi noci smo se pac znasli na necem, cemur bi se lahko reklo edino blatni nasip, kamor smo zlezli gor niti slucajno ne veva kako. Se Tomaz, navajen potovanj po Aziji, me je nekam zeleno pogledal kje za vraga se zdej vozimo. V glavnem: Na Trans-Sumatra Hwy brez hupe, zavor ter menjave kratkih in dolgih luci (vse to je treba zelo pogosto uporabljat!!!) nimas kej delat. Ce pa zelis biti konkurencen soferjem pa za to pot obveszno potrebujes tudi dve skatli cikov. Bi si sicer mislil, da potrebujes tudi dobre amortizerje, pa ni panike. Se da tudi s takimi, katerih top udarec slisis vsaj trikrat na 0,5 kilometra (preverjeno). Verjetno tko vsaj ves, da jih imas, ker ko smo se peljali na Lake Toba jih, majkemi, nismo imeli. Sploh.

V glavnem, po 17ih urah sva prisla v tole mesto, ki je res mesto v primerjavi z vsem do sedaj videnim. Tudi trgovine imajo, take cisto prave s sladoledom in adidaskami. Prisla sva seveda totalno zmatrana in zmeckana. Sama sem jo se kar ok odnesla, ker je moje noge na tej poti pogosto pestovalo Tomazevo narocje. On, za razliko od mene, je izstopil z gleznji nosecnice + zateceni, da skoraj ne vidis da je tam notri kaka kost ali sklep. Pa najina grla so obcutila edino zares dobro in zanesljivo delujoco stvar na tem busu - klimo.

Evo, taksno je bilo dolgo potovanje, ki je hvala bogu za nama in naju do konca poti ne caka vec daljsa voznja od ene 2 ur skupaj :) Juhej.

Razen tega da svoje pse grozno pogresam in da Tomaza daje en prehlad (klima) sva ok. Da vas ne bo skrbelo :)

Lake Toba

2010-02-15T05:39:00.000+01:00

Sobota je bila spet bolj ali manj namenjena transportu. Iz Berastagija sva odpotovala proti Lake Toba. Niti se vec ne spomnim, ampak mislim da se ene trikrat presedla buse, da sva prispela do mesteca Parapat od koder te trajekt (slabe 30 min) popelje cez na otok z imenom Samosir. Komaj sva dobila sobo, ker je ta teden kitajsko novo leto in so kitajci porezervirali vse sobe. No, ocitno le ne tako zelo vse, ker so najprej rekli, da lahko oddajo za najvec dve noci, pa bova konec koncev le lahko ostala tri noci ;)

V soboto sva prisla sem popoldan, se razpakirala v sobi, sla jest in probala vodo - jezero je prav res toplo. Jaz sicer se nisem skocila notri, Tomaz pa kar rad izkoristi priloznost za plavanje in se tudi trenutno sonci, plava in uziva.

Vceraj sva srentala motor in se namenila malo razgledat po otoku. Pa sva sla kar okrog njega, kar se je na koncu izkazalo za precej pogumen podvig. Okrog mora biti dobrih sto kilometrov. Ampak prijatelji. Cesta (vsaj tisto kar si mi predstavljamo po cesto) je morda da za kakih 40 kilometrov. Ostalo pa je... Jao, raje sploh ne opisujem. Naj ponazorim, da sva startala iz mesteca Tuk Tuk, kjer stanujeva malo pred enajsto, nazaj pa sva prisla ob 18ih. Vmes sva se ustavila za vsega skupaj dobro uro. Najprej, da sva si ogledala batak grobnice in hise, pa drugic da sva si pogledala se eno hiso batak kralja (enega od), pa potem ker je mene bolela rit sva naredila kratko pol cika pavzo. No, tu sva bila ene 40 km stran in sva bila se precej optimisticna. Potem pa se je zacelo. Od ceste vse manj in manj ;))) Nekaj casa je bilo smesno, nekaj casa bi kar znoru, pa je pol spet smesno, potem se mal uscije, potem ti spusti guma oin to glej ga zlomka, tik pred serviserjem. Pa so nam napumpal gumo, pa je prec spet spustila. Ampak je bil spet zraven nov vulkanizer, ki je ugotovil, da je guma pravzaprav pocila in jo je zamenjal. Upam, da nimate predstave o vulkanizerju neke resne delavnice ;) Ampak zrihtajo pa ja :) in to je glavno.

Vsakic, ko sva se ustavila pri teh delavnicah je k nama priletelo cca. 15 ljudi (ne srecajo prav pogosto evropejcev sklepam, predvsem glede na to kje zivijo in kaksne so ceste do vsaj priblizne civilizacije).

Videla pa sva rizeva polja, ogromno bivolov (prakticno vsaka hisa ima bivole). Jst vsa presrana ko sva sla po cesti mimo njih, po drugi strani pa jih pasejo otroci. Ja no, pac nisem od tu :P Zadnji del poti sva se dvignila visoko na hrib in razgled na jezero in na celino je bil fantasticen.

Ko sva se vrnila, sva komaj se hodila, vsa polomljena od motorja, noge cisto trde, hrbet kot da bi te kdo pretepel. Ampak je bilo vredno. Najhujse dele poti sem se tolazila s tem, da se bom danes vsemu skupaj smejala. Pa sva se ze vceraj, tako da je bilo vredno.

Ker pa sva prakticno vse dni v pogonu, sva najin odhod od tule prestavila iz danes na jutri, tako da bova danes imela cist v izi dan, s polezavanjem ob jezeru in kopanjem in pitjem juicov in branjem. Tukaj imajo namrec trgovine z rabljenimi knjigami (sicer na Sumatri ne mores pricakovati kaksnih trgovin s knjigami, verjetno ne berejo prav veliko). Po danasnjem pocitku pa naju caka 14-urna voznja na drugo stran ekvatorja. Juhej!

Pa se tole moram objaviti. Povedali so mi domacini, katerim sem se predstavila, da Kaja pri njih pomeni "rich person". Tako da smo ugotovili, da je Tomaz zares bogat clovek :P

Uzivajte v snegu, jaz pa bom za vas v soncu. Zdej se grem pa res kopat. Ce se le konco opogumim!?

Javljanje :)

2010-02-12T11:11:00.000+01:00

Tokrat pa sem si naredila kar spisek, da cesa ne pozabim. Trenutno sedim v enem cosku na netu v mestecu Berastagi, ampak najprej po vrsti od tam kjer smo nazadnje ostali.

Torej, najin drugi dan v Bukit Lawah sva si sla pogledat Bat Cave. Kot ze ime pove je v jami ogroooomno netopirjev. Jama je velika, ima tri "sobe" in kot receno, celo bogastvo netopirjev. Mislim, da mi jih je kar dobro uspelo ujeti na fotke, ampak fotke objavim ko se vrnem. Po ogledu jave sva sla se cca. 2 km do reke in se v njej naplavala in dodobra sprala iz sebe svinjarijo iz jame (nisva prav cista ven prisla :)).

V cetrtek pa sva krenila naprej proti Berastagiju. Ker voznja z avtobuom traja celo vecnost, sva placala tisto malo razlike in sla z mini busom, ki je kao hitrejsi. No, ta minibus je v bistvu kombi, v katerem je sedezev za 11 ljudi. Verjetno mi ni treba na dolgo opisovati kako je ta pot zgledala ampak bo dovolj ce povem, da smo ga uspeli napolniti do 22 ljudi. Ja, ni bilo udobno, pa tudi prav varno se nisem pocutila, ampak zdaj je ta triurna voznja za nama in jutri naju caka nova. Kakorkoli... Z minibusom sva sla do Medana in od tam na bus do berastagija. Ne vem kako je mozno, da so stoli na busu tako ozki, potem pa se nanje spravi toliko ljudi. No ja, pocasi se navajam ;)

V Berastagiju sva se stacionirala v sobi, ki ima tokrat namesto strbunk WCja v kopalnici pravo skoljko. Pa vseeno tudi na njo nekako ne sedes, tako da je strbunk opcija boljsa (sem zdaj ugotovila).

Danes sva sla na vulkan Sibayak. Gor vodi najprej cca. 2 uri cesta (ampak sva sla pridna pes mal razmigat telesa po vseh teh voznjah) in potem ko se zgubis, gres 20 min dol in pol ugotovis, da si bil prav in gres nazaj gor in ti v drugo uspe najt pot je se slaba ura po prav OK pot skozi junglo da prides gor do kraterja, ki ni glih krater, ampak OK. Vonj je pravi in na mnogo mestih se iz skale ven kadi.

Se bolj zanimiva je bila pot dol, saj sva se spustila na drugo stran hriba, kjer se nahajajo lokalno strasno opevani "hot springs" v katerih se lahko kopas. No midva sva si jih pogledala in se sinhrono odlocila, da se pri tej vrocini ne bova kopala v skoraj vreli vodi. Tako sva spet ujela en minibus (malce drugacen tokrat, ker je bolj lokalen). Zadaj nima sedezev ampak klopi in ko e te napolnijo do zadnjega milimetra folk pac spleza na streho ali pa vso pot prestoji na vratih. Zdaj je ze postalo zabavno :)

Kar se tice hrane je bila le ta v Bukit Lawangu bozanska. Res vse kar sva jedla je bilo super dobro. Tule sva sla vceraj v eno ta ulicno restavracijo (tista varianta, kjer imajo hrano pripravljeno vnaprej) in je bilo grozno zanic. Se sam riz je bil totalno brez okusa. Bljah. Tko da so nama lakoto v koncni fazi resile pecene banane in sadje. Berastagi je namrec znan po "fruit market" in sva nabavila mandarine in mango. Pecene banane so pa itak kjerkoli zakon. Danes bova pa poskusila restavracijo, ki jo omenja Lonely planet pa da vidmo.

Pa se tole morm povedat. Dejstvo, da se promet vrti v kotra smeri kot smo navajeni res ni macji kaselj. Ko gres cez cesto vztrajno gledas v narobe smer. Da me je vceraj skoraj zbil en motor ne upam napisat, da ne bo mami zdaj cist prestrasena zame :P Ampak mislim, da se pocasi navajam in da pogledam pac vsakic najprej v obe smeri, da ugotovim, kam moram gledat, da bo prav. Pa se ce ves kam gledat ni prav simpl prit cez cesto.

Ewo, toliko za danes. Jutri potujeva naprej proti Lake Toba, najvecje vulkansko jezero na svetu (menda). Huh spet bo popotovanje.

Kdo rabi Hawai-je...

2010-02-09T10:56:00.000+01:00

ce gres lahko v Indonezijo, na Sumatro v Bukit Lawang v junglo :)

Torej sva srecno preletela iz kuala lumpurja v medan in se tam iz letalisca do avtobusne transportirala z motorjem, k ma zraven kosaro in te potem popelje kamor pac zelis. je res bila kar kuhva v kosari z obema nama in najino pritljago, ampak vse se da, ce si v Indoneziji. Na avtobusni sva komaj nasla pravi bus, itak so vsi nekako v stilu ko to tamo pjeva busa. klima je, seveda, vsa odpta okna. in ko cca. pol ure sedis na busu, preen le ta odpelje itak ne ves a te bo pobralo al bos dehidriral al pac samo svical in bo to to. na bus skacejo prodajalci vsega kar si lahko izmislis in prodajajo na bsu. gor skocijo tudi zabavljaci, odbrenkajo in odpojejo eno (in to prav lepo), poberejo ce kdo kaj placa in grejo. glavnem, pot za 95 km je trajala dobre tri ure. in ko smo prispeli sem je dezevalo. seveda, saj smo prisli rain forest. ampak tukaj je pa noro. Totlno chill out place, z najboljsimi sveze pripravljenimi sadnimi sokovi, opicami okoli sobe in na strehi sobe, gekoti na vseh stenah... ni da ni.

zivali, ki jih srecavava sem nehala stet. opice take in drugacne, kuscarji taki in drugacni, macke, kuhe, race....

vroce je zelo. tudi ponoci v sobi. sicer pa se tule v dzungli prijetno shladi zvecer.

evo, toliko na kratko, ker moram pocas zakljucit da bo zdilana cena zdrzala. internet je namrec kar pri nekomu doma, ki ima pac lap top :)

lepo se imejte in en vroc pozdrav iz jungle vsem!

Kuala Lumpur

2010-02-07T15:22:00.001+01:00

Leta sta bila prav res cisto vredu. Razen nekaj rahlejsih tresljajev ni bilo prav nic hudega in mislim, da sem prvic cisto zares spala na avionu in to toliko, da v skoraj 7 urnem letu nisem uspela pogledati niti enega filma (pa dalec od tega da ne bi bilo res dobre izbire).

Potem sva po nekaj sprehodih gor in dol po cesti pred letaliscem le uspela najti bus ki naju je pripeljal v center in tam spet z malo gor in dol hostel. Ko sem vstopila v sobo je bila moja prva misel sicer "zaporniska celica", ampak ajd, za dvakrat prespat bo dobro.

Nahodila sva se ze v prvem dnevu kar precej. Kuala Lumpur je sicer velemesto kot pac vsako drugo. Nisem tip cloveka, ki bi me velemesta kaj extra navdusila, tako da v resnici komaj cakam jutrijsnji pobeg na otok k orangutanom (to je namrec najina prva planirana tocka).

Sicer pa nekaj ugotovitev in dejstev zadnjih dveh dni:

Do sedaj videne zivali: 1 geko (ki sem ga srecala pod tusem v hostlu), 1 podgana (nekje na ulici), 1 pes (viden sicer iz avtobusa tam dalec zadaj nekje), ena opica 9na cesti ob restavraciji), 4 macke (od tega ena z zlomljeno taco :(, druga pa v narocju enga malezijca. kam jo nese nisem hotela niti pogledati).

Hrana pece. Posledicno sigurno pojes manj, kar niti ni nujno slabo. Slaba stran tega je, da si kmalu spet lacen. Ze zdaj komaj cakam mamino kuhinjo.

Letalo ni nujno najbolj strasen prevoz. Bolj kot 13 ur letenja je bila strasna 1 ure voznje z avtobusom iz letalisca v mesto.

Japanke te po samo pol leta ne-nosenja ne ozulijo tako kot po 1 letu :)

Pogresam pse.

Pa sigurno se kaj kar bom pozabila napisat, ker pac sem mal pozabljiva in grem zdaj se na eno pivo, potem pa spakirat in ugotovit, kako brez udilke ne bova zaspala jutri zjutraj in bova ujela bus, ki odpelje ob 8ih, da bova ujela avion ki odpelje ob 12ih.

Strah pred ...

2010-02-01T23:00:00.005+01:00

Odhajam na približno trotedensko potovanje, ki po eni strani ni nekaj nevemkako pretresljivega. No, ko čisto zadovoljivo uživaš v vsem tem, kar ti je na voljo doma, pa to postane kar precej pretresljivo. Sploh, če nisi človek prav posebno popotovalne narave in so tvoja dosedanja potovanja bila nekako bolj "varna". Na primer: če greš smučat nekam za en teden je potek dni, ki sledijo precej jasen: zajtrk, smučarija, pivo, večerja, karte/družabne igre/čvek + pivo, spat in spet zajtrk... Tudi če greš v hribe je stvar precej podobna. Če potuješ po Ameriki, kamor se je pred leti preselila tvoja sestra je vse skupaj še vedno do neke mere "varno"...

Ampak, ker je v življenju treba poskusiti tudi kaj drugega... evo poskušam.

Naj bi bil pa ta izlet po Sumatri tudi del resetiranja možganov. Če bo le uspelo odklopiti (nekako še vedno ne verjamem, da bom sposobna nehat skrbet, če je z obema psicama vse OK, kako bi lahko trenirala kakšno vajo, kaj vse moram dodelat, kam bi lahko šli na trening...).

In povrhu vsega me je še strah letenja, ne maram gneče in z ljudmi natlačenih prostorov, pretirano visokih temperatur, negotovosti... Probat pa ni greh a ne?! No, pa grem probat. V upanju, da se bo vse dobro obneslo, da bo Tomaž razumel, da pač nočem spat s ščurki, da me komarji res radi opikajo in da se je res fajn tuširat tam, kjer iz pipe teče voda ne blato.

Kakšnih zapisov od tam ne morem obljubiti, lahko pa obljubim kakšno fotko ob povratku. Marca ;) Do takrat pa se imejte lepo, uživajte v snegu še zame malo in napolnite vsako minuto s stvarmi, ki vas veselijo!

Pa smo začeli spet

2010-01-04T14:31:00.005+01:00

Spet smo obrnili nov list. 2010 se mu reče tokrat. Upam, da bo tole leto res nadvse pasje :)

S Silo sva se uspešno uvrstili v vse reševalske enote in se poleg tega prijavili še na kvalifikacije za svetovno prvenstvo reševalnih psov, ki bo letos potekalo na Češkem. Veseliva se dela, ki naju čaka in če se ne uvrstiva kot tekmovalki, bova definitivno prisotni tam kot navijačici.

Sicer pa odštevam dneve, ki se mi iztekajo kot zaposleni v oglaševalski agenciji in komaj čakam uresničitev svojih sanj. Zbrala sem pogum, z veliko podpore bližnjih in naredila korak. Fajn pes bo ime moje nove službe. Veselim se :) Res se veselim!

En kratek povzetek

2009-11-16T22:06:00.001+01:00

Od tabora je že dobra dva meseca, pa se kar precej dogaja in nekako ne pride na vrsto update-anje bloga, tako da sem se odločila, da vsaj napišem en hiter povzetek.

Kar se tiče pasjega dela smo v društvu septembra začeli s tečaji, kar posledično pomeni drastično zmanjšanje časa, ker na društvu pač ne moreš bit samo tisto urico, ko vodiš tečaj ampak sproti še sam potreniraš, spiješ kakšno kavo, s kom počvekaš ali se celo lotiš kakšne globje debate, običajno pa s to osebo narediš še trening.

Polno je bilo tudi z izpiti, vajami, preizkušnjami. Enkrat sem padla na izpitu iskanja pogrešanih v Kopru (marker je bil pač na "napačni" strani) :). Naslednjič, na mednarodnih izpitih v Ljubljani je potem le bil na pravi strani :) Oba, tako da sva oba našli in pospravili v žep to enko, potem pa se nama je to isto, s tremi markerji izšlo še pretekli vikend v Gorici, kar pomeni da mi je uspelo in imava s Silo opravljene vse štiri "ta pomembne" reševalne izpite. Udeležili sva se preizkušnje za regijske enote in za MERP, ki sta obe bili super izkušnja, ki priznam, da sem se jih dolgo časa želela udeležiti. Občutek je božanski, ko lahko greš, ko lahko delaš in pridobivaš izkušnje. Teh si morava nabrati še veliko, da se bova lahko kosali s "ta velikimi" :) Vem pa, da sva na dobri poti. Vem, ker čutim povezavo med nama. Waw kako dober je ta občutek. Ko jo pogledam in ko ona pogleda mene in ko se strinjava, da sva obe za.

Pa moja mami je tudi opravila R 2 in postala vodnica reševalnega psa, v istem dnevu ko sem jaz opravila PO 2. Verjetno je bil dan za Toroševe babe :) BRAVO MAMI!!!! Sms, ki mi ga je poslala in je pisalo "Našli vse tri, hihihi" je prišel tik preden sem morala na poligon tako da sem stala v eni roki z ovratnico v drugi pa telefon in tehtala... pa sem jo klicala pa je imela zasedeno in sem komaj čakala da oddelam jo pokličem in ji zavriskam v telefon.

Zgodilo se je seveda še precej drugih stvari, precej pomembnih stvari o katerih pa bolj na kratko, ker niso toliko "pasji". Spet se po dolgem času učim življenja v dvoje. In ugotavljam, da se ga moram res naučiti. Spet sem se naučila, da če imaš nekoga za prijatelja to še zdaleč ne pomeni da le ta to res je. Pa po pravici... verjetno, se bom tega še kdaj spet morala naučiti. Ampak nič za to, še vedno imam ob sebi ljudi, ki dobivajo na centimetrih ob mojih uspehih. Te so tisti, ki so pomembni! In tisti, ki ti odkrito stisnejo roko in pogledajo v oči.

Pa še ena velika stvar v mojem življenju se bo spremenila... Ampak o tej kdaj drugič... Se bom potrudila, da še letos :) In ne, nisem noseča :P

Tabor reševalnih psov 2009

2009-09-01T22:17:00.003+02:00

Ponovno v Varpolju, na (za moj okus) eni boljših lokacij, kjer so delovišča, je poligon, je plac za pse sprehodit in jih skopat in še marsikaj...

Prijavila sem se kot pomočnik inštruktorja, pa zaradi velikega števila prijav (nekaj čez 100 vodnikov) končala kar kot inštruktor ene od skupin. Super izkušnja, pa upam, da so psi odnesli vsaj pol toliko od našega dela kot jaz :)

Sicer pa lepa delovišča, super ekipa, spet nove veze, poznanstva in prijateljstva. Oh ja, spet je bilo olepo in veselim se natrpanih jesenskih vikendov. Prvi se že bliža :)

Potepanja

2009-08-18T21:40:00.005+02:00

Vse je v glavi

2009-07-28T22:38:00.007+02:00

Danes je za mano krasno popoldne in spat odhajam z odličnimi občutki. Poleg druženja s psi imam še eno strast, ki moje misli do popolnosti usmeri zgolj na trenutno početje. Plezanje.

Letos se mi je res odprlo. Spet sem nehala gledati ocene smeri in se pač prepustila plezanju. In to plezanju naprej. Prebila sem led in se podala "čez komplet". Čez detajl v prvo sicer ni šlo, drugič skoraj, tretjič tudi še ne... potem pa nekako lahkotno. Splezala naprej svojo prvo 5c. In ne samo to. Splezala naprej 7 smeri. Dober feeling. Nor feeling, ko lahko vsako popoldne in večer počneš nekaj, čemur se lahko prepustiš in uživaš s vsem svojim bistvom.

Life is good :)

Manjko navdiha

2009-07-19T21:15:00.003+02:00

je razlog pomanjkanju objav na blogu. Pa niti ne da se ne bi dogajalo, samo nekako ga ni. Navdiha. Verjetno pride spet, ko končam z branjem knjige. Očitno mi ne gre najbolje branje in pisanje v istem obdobju.

Pa tudi pomanjkanje fotkanja je malo razlog. Nekako se mi bolj dopadejo zapisi zruženi s fotkami. Fotoaparat sem sicer imela sabo včeraj, ko smo se odpeljali v Kotečnik na "Frikanje z razlogom" , ki je zaradi edinega deževnega dneva v tem tednu prestavljen na naslednji vikend. Ko sem zjutraj vstala ob 7ih in peljala pse ven je v Ljubljani začelo deževati. Ni bilo ravno črno nebo. Pač deževno gnilo Ljubljansko jutro. Pot na Celjski konec me je spomnila na dokumentarce o lovilcih tornadov. Nebo je bilo vse bolj zabasano in črno. Verjeli ali ne, smo dočakali sonce nekje v zgodnjem popoldnevu, ravno ko smo prispeli na ruševino potrenirat iskanje. Pot nazaj domov pa me je spet spomnila na isto zgodbo o lovilcih tornadov. Bližje Ljubljani ko si prišel, bolj je scalo in ustvarjalo klimo za večer ob filmu.

Današnja nedelja se je napolnila z debatami inštruktorskega kadra našega društva in delom na vrtu. Res mam kul frende, sem spet ugotovila. HVALA Mateji in Brini, ki sta mi pomagali pri preurejanju tistega dela parcele, ki naj bi se mu reklo vrt. Zgledal je namreč kot že leta zapuščen travnik (čeprav res ni šlo za leta), v katerem se lahko skrije še tako velik pes. Zdaj bom vsaj videla kaj zavraga Sila lovi po vrtu zadnje dni. Res ne razumem zakaj NEvabljen plevel tako hitreje in hvaležneje raste kot rastlina, ki jo dejansko povabiš na svoje zemljišče?? Kakorkoli. Kar nekaj plevela smo izkoreninile. Mare pa se je izkazal kot izvrsten palačinkopek. Mnjam, palačinke so itak nekaj najboljšega po čemer lahko hiša diši, tko da hvala tudi tebi.

Zdaj grem pa naprej brati.

Potunkana...

2009-07-01T21:11:00.003+02:00

...sem v bistvu vedela, da bom. Da nekaterim stvarem pač ne morem ubežati :) Kljub temu moram priznati, da ne vem če mi je tema preveč všeč, ker izraz "biti zadet" nekako preveč povezujemo (ali pa je vsaj v moji glavi tako) z drogo. Poskuse s temi substancami pa sem opustila zgodaj in dlje od kakega špinela nisem prišla. Pa še ta mi ni bil preveč všeč. Občutek zadetosti namreč. Nekako se mi je zdelo, da svojih misli ne morem imeti dovolj pod nadzorom. Ne vem, težko je opisati. Karkorkoli že, ni mi bilo všeč.

Mnogi govorijo o zadetostih druge vrste, pa mi, kot pravim, ta izraz nekako ne potegne na katerokoli drugo občutje, tako da se bom tokrat prav diplomatsko zmazala in vsled tega ne bom naprej tunkala. Tokrat.

Molk

2009-06-19T12:53:00.003+02:00

Pride dan, ko najbolj paše molčati. Se skriti med zeleno barvo nežnih dreves in si vzeti čas za mir, za tišino, za dihanje.

Slikice

2009-06-02T16:17:00.004+02:00

Za popestritev besedil nekaj slik mojih dveh kosmatink.
All made by Urška Klajder Matijevič

Hera:

Sila:

Chen & Sila:

Redko uspe njihove duše prikazati na slikah. Urši gre kar dobro od rok.

Vsega po malo

2009-05-31T14:28:00.005+02:00

Tokrat je vikend zavil malo stran od običajnih poti in se napolnil z marsičem.
Baseball, ki enkrat na leto popestri dober žur.
Dobra pijača, jedača in snidenje z ljudmi, ki jih dolgo nisem videla. Ples.
Spanje na obroke - tole bo sicer treba en dan dodelati in se bolj pošteno naspati.
Dober film ob čuvanju male boginje.
Plezanje. Danes doživeti občutki ob plezanju so mi dali polno novega zagona.
Prijeten sprehod v družbi treh pasjih dam.
Domača hrana, ki ob nenehni gostilniški prehrani dobi še slajši okus. Hvala mami :)
In končno vsaj približno v red dana terasa, ki bo spet lahko gostila obiske.
Občutek, da sem našla nekaj, kar nisem iskala, še manj pričakovala, da sploh obstaja.
Vikend poln samih lepih stvari.

Kaj drugega sploh še potrebujem?

2009-05-25T21:49:00.005+02:00

Priznam. Zasvojena sem z zasedenimi vikendi.

Pogosto čas preživljamo na različnih koncih Slovenije, te naše lepe dežele. Najredkeje na Dolenjskem. Pa se nam je tudi ta ponudila, tokrat z vajo civilne zaščite, ki je bila organizirana v okolici Novega mesta. Bilo je pasje vroče, pa v resnici ni pretirano motilo, saj smo se kar dobro znašli in ta težje dele opravili kar s prevozom s combijem in vmesno postajo v letališkem baru. Vsega je bilo ravno prav: iskanja v gozdu, iskanja v gozdu s hudim hribom, vrvno tehniko in iskanja v ruševini.

Zaključek na veledromu v senci dreves in zadnji dogovori, da se načrtovani team building zgodi na Otočcu. Še spisek kaj je potrebno nabaviti in določitev delegacije za v trgovino in vse je bilo dogovorjeno. Kmalu za tem (in seveda po eni dobri kavi) smo se že namestili v kampu in pričeli s pripravo večerje. Hrane je bilo seveda tudi tokrat veliko preveč. Pijače in smeha pa ravno prav.

Jutranjo idejo o kratkem sprehodu Sile in daljši igri v vodi je razblinil prvi pogled na Krko polno labodov. Ker mi ideja po iskanju nedeljskega veterinarja ni preveč dišala, se je Sila sprijaznila kar s sprehodom po gozdu in na plavanje počakala. Pa je prišlo tudi to, ki mi ga je uspelo ujeti v objektiv.

Še vedno trdim, četudi dvomite: I love the smell of a wet golden retriever! Moker golden ima poseben vonj, ki ga obožujem. Diši po nežni pasji duši, ki izžareva srečo, radost in milino. Povzame in v sebi poveže vsa občutja, ki jih je človek tako redko sposoben zaznati.

Dolgovi

2009-05-25T11:15:00.007+02:00

Ker sem bila kregana zaradi fotk, ki so že nekajkrat zaporedoma ostale skrite na D-ju mojega comp-a jih objavljam nekaj od različnih priložnosti. Da bom vsaj lahko rekla: "sej so gor, a jih nisi vidla?" :)

En lep vikend smo kače preživele v začetku maja na goriškem, kjer smo si poleg treninga s psi ponudile en pravi večerni klepet ob dobri glasbi in sadju. Zjutraj pa plezanje v Vipavski beli, ki nas je navdušilo s šalčkami "al kako že?".

Plan je bil po plezanju in četrti kavi se odpravit na obisk še na obalo, pa nas je sumljivo vreme pregnalo kar domov. No, na peto kavo in kosilo, potem pa res domov po malce počitka. V nedeljo pa v družinsko plezališče na Vransko, kjer sem se tudi jaz opogumila in zlezla nekaj malega naprej.

Evo kače. Tole je tačetek odplačevanja dolga :)

Ker je vedno "divno i nezaboravno" pridno delamo na tem, da zgodbo dopolnjujemo z nadaljnimi kačjimi vikendi.

Čas za čiščenje

2009-05-18T12:10:00.008+02:00

Menda ni nič nenavadnega, če mora človek, zlasti če je ta človek ženskega spola, vsake toliko čas nameniti čiščenju podstrešja, saj se tiste žičke vse preveč zapletejo med sabo in začne prihajati do kratkih stikov.

Vem, kam moram it, da bi stvari pospravila v svoje škatlice, pa kaj ko ne morem tja. Dvomim, da se znam naučiti čiščenja podstrešja tam kjer pač sem. Glede na to, da sem točno tam, kjer vem da tega ne znam narediti.

Hudič pa je tudi, da še vedno nisem ziher v odgovor na vprašanje: "Ali kače da ali ne?" Upam, da je pravi odgovor DA.

Dvojka

2009-05-11T16:43:00.007+02:00

Tokrat pa je bilo veliko zapisa vrednih momentov, tako niti ne vem kje začeti in v kaj se koliko poglobiti. Misli so še kar tam gori na Goriškem, v naravi, med psi in prijatelji.

Bili smo na Lokvah nad Novo Gorico na prvem Slovenskem državnem prvenstvu reševalnih psov. Datum je bil označen v koledarčku kot absolutno zaseden že od začetka leta. Udeležba niti slučajno ni bila vprašljiva. Nikakor pa nisem mislila, da se bom prireditve udeležila kot ena izmed tekmovalcev/izpitnikov. Ko pa sva tik pred rokom prijave naredili R1, kar je pogoj za udeležbo na tekmovanju in izpitu, sem se prijavila. Pa ne zato, da bi naredila nek rezultat. In tudi ne zato, da bi opravila izpit, ker se mi je to res zdelo popolnoma nerealno. Psica je res mlada, nima izkušenj, ravnokar je opravila svoj prvi izpit...

Pa ji je zopet uspelo podreti moje dvome, preseči vsako pričakovanje. Nikoli še ni iskala več kot dva markerja, tu je poiskala štiri. Brez dvoma sem sedaj, da če bi bil še en, bi jih pač poiskala pet. Nepopisen je občutek videti psa s takšnim žarom do iskanja. Seveda je občutek toliko slajši, ker je to moj pes. Najboljši pes :) Zame vedno in v vsakem pogledu. Kljub ne ravno uspešni predstavi na poligonu, kjer je njena mladost nedvomno pokazala svoje.

Tokrat se bom izognila naštevanju imen, ker bi sigurno koga spustila zato se bom zahvalila vsem, ki ste tokrat verjeli da je mogoče, četudi jaz nisem. Prišla sem sodelovati in se imeti dobro. Oboje sem užila v polni meri in za nameček opravila še R2. Naj se sliši še tako čudno, nekako še vedno ne dojamem. Dojemam samo, da očitno delam prav in v pravi smeri, kar je najlepša in najboljša potrditev.

Mama kača je s svojimi kolegi iz ERP Nova Gorica odlično poskrbela za organizacijo in se jim zato lepo zahvaljujemo. Ne bom pozabila niti glasbene podlage pred delom na ovirah (sem malo zaplesala prej, četud nihče ni videl :))

Smeh pred spanjem je zopet začinil lepe dneve. Opravičujem se, če kdo zaradi njega ni mogel spati. Kljub vsemu, mislim, da ga ni čez neutolažljiv večerni smeh, ki ti s smrkljem napolni nos in s solzami oči.

Nekaj solz je steklo tudi na račun zaključka tekmovalne sezone našega "rorvajlerja". Tudi to je bil del te lepe prireditve. Tarči, še na mnoga penzionistično uživantska leta! Hvala, da si Matejo toliko naučila, da lahko ona uči še mene :)

Preveč stvari, da bi jih človek lahko strnil v zgodbo, zato naj ta zapis tokrat ostane kot je v moji glavi. Vsega lepega veliko raztreščenega vsepovsod.

Meant to be

2009-04-30T10:55:00.007+02:00

Nekatere stvari v živjenju se zgodijo tako, da marsikdo pomisli in reče, da je bilo namenjeno. Jaz na primer sem prepričana, da je bila Sila namenjena točno meni. Cel splet dogodkov se je moral sestaviti, da sem jo "našla". In povrhu vsega sem jo našla tam, kjer je niti slučajno nisem iskala. Prav tako v času, ko nisem iskala. V bistvu sem jo srečala. In čutila sem da jo moram vzeti k sebi.

Tudi prijatelj je pred kratkim nepričakovano v naročju držal svojo novo kosmatinko in vsi smo se strinjali da mu je podobna. Najverjetneje mu je bila namenjena. Vsaj glede na splet dogodkov bi lahko v to verjeli.

V zadnjem času se pogosto razmišljam o vprašanju "namenjenosti". O vprašanju "is it meant to be?". Pogosto namreč dvome dam na stran in si rečem, da se bo zgodilo, če je namenjeno. Če ne, potem je bilo namenjeno drugače in se mora zgoditi drugače. S tega vidika bi skoraj lahko rekla, da je vse, kar se nam zgodi namenjeno. Tudi če je slabo. In tudi, če pomena nekega dogodka nikakor ne moremo razumeti, nam je sigurno prinesel nekaj novega. Novo spoznanje, novo razumevanje, nov pogled. Nedvomno vsi pretekli dogodki v našem življenju vplivajo na nove dogodke, katerim hodimo naproti. Vplivajo na to, kako jih bomo doživeli, kako občutili in kako se nanje odzvali.

Nikakor ne smemo začeti verjeti, da za stvari, ki so nam namenjene ne smemo nič narediti. Nasprotno. Zaupati moramo svojim notranjim vzgibom, lastni notranji sili in storiti, kar čutimo da moramo storiti. Sama namreč naredim marsikaj, čeprav "naj ne bi". Ne razumem namreč zakaj ne. Zato, ker potem ne igram po pravilih? Ampak čigava so ta pravila? Zakaj bi morala igrati svoje življenje po nekih kvazi pravilih, ki si jih je izmislih nevemkdo? Če je življenje moje, če ga živim jaz, če ga občutim jaz, potem ga bom igrala po svojih pravilih. Dejanja bodo le tako moja in pristna. Pa četudi mi občasno prinesejo razočaranje mi hkrati z njim prinesejo tudi zadovoljstvo, da sem naredila vse kar sem čutila, da moram storiti. In potem naj se zgodi, kar mi je namenjeno.

Najin prvi...

2009-04-05T19:48:00.006+02:00

S Silo sva danes opravili izpit R1.

V bistvu sploh ne vem kako bi svoje misli sestavila v neko berljivo zgodbo, pa bom vseeno poskusila. Morda bo najbolje začeti pri dejstvu, da se s šolanjem reševalnih psov ukvarjam slabih 5 let in sem imela to smolo, da je Hera tako zelo streloplaha, da z njo nisem nikdar mogla na izpit, saj se pri poku tako sesuje, da enostavno odpove. Marsikdo bi (in marsikdo tudi je) v tem primeru obupal, jaz pa nisem mogla. Predvsem ne zaradi ljudi, ki jih pri tej dejavnosti srečujem. Primarno zaradi ljudi v mojem društvu, brez katerih si v resnici ne predstavljam več življenja. Zato sem si poleg Here umislila še Silo in pač upala, da bo tokrat šlo. Pri temle začetku bi lahko še pisala in pisala, pa ne vem, če bo kdo to bral, zato pejmo naprej.

Pričakovanja. Ne bom rekla, da jih ni bilo. Res pa niso bila visoka. Glede na to, da sem "tu" toliko časa, sem si res želela it že enkrat na izpit. Na toliko izpitih sem že bila, pa nikoli nisem mogla delati. Bolj kot želja, da ga opravim, je bila prisotna želja, da ga opravljam. Ne bom rekla, da me med tednom ni spremljala misel na to kako bo šlo, pa na to a bom živčna, a bom lahko odvodila poslušnost kot jo znam na treningu, pa še in še. Bolj sem gledala na ta izpit kot na "generalko", da vem na čem je treba delati do junija, ko pa res grem na izpit.

Pa so bila presežena pravzaprav vsa pričakovanja. Sila je presegla pričakovanja o njej in podrla vse dvome, ki so me obhajali. Ponovno me je fascinirala. Tokrat s svojo neomajno voljo do dela tudi ko nagrade kar ni in ni. Mislim, da ne znam niti ubesediti misli in občutkov. Presegla pa sem tudi pričakovanja, ki sem jih imela o sebi. Presenečena sem že kar nekaj ur po opravljeni poslušnosti ugotovila, da ko sva začeli z delom sploh nisem bila živčna. Popolnoma sproščeno sem pogledovala k sodniku katera vaja mi sledi in eno za drugo sva izvajali. Seveda ne brez napak, pa vendar so v tem trenutku popolnoma sprejemljive in vem od kje so se vzele. Zato vem kako delati naprej, da jih popravim. In to mi je najbolj pomembno.

Ko sem se odpeljala iz poligona ruševini naproti, sem Sili povedala, da zdaj je pa ona na vrsti. Delat gre tisto, kar se njej sploh ne zdi delo. In tako je samostojno poiskala oba markerja. Edina beseda, ki sem jo poleg "išči" še izgovorila je bila čisto odveč. Ona itak ve najbolje. Prislužila nama je 190 točk in s tem skupno prav dobro oceno. Na prvem izpitu. Bravo moja bjonda. Res si carica, pa saj to sem itak vedela že prej.

Kar pa je najtrdnejše dejstvo: tega zapisa ne bi bilo brez ogromno ljudi, s katerimi sem lahko trenirala in prejemala znanje in ideje. To so pravzaprav vsi člani enot reševalnih psov Slovenije. To so vsi člani ERP KD Ljubljana! Še posebno pa je to Urška, ki je s svojo strukturirano mislijo dodala moji poslušnosti nove okvirje. Pa Eva, ki ji nikoli ni odveč stati in gledati in čepeti in se igrati. Pa moja mami, ki se po ravnokar oddanih mladičkih vrača nazaj na "bojišče". Prav zares posebna in največja zahvala pa gre Mateji, moji najboljši inštruktorici, ki še nikdar treningu ni rekla ne. Pa naj je žgalo sonce, scal dež, padale plohe snega. Hvala, ker si vztrajala z mano in še vztrajaš z mano. Ker si me spodbujala dolge mesece ko nič ni šlo in me spodbujaš tudi ko gre. Ker vidiš prav in narobe in to tudi poveš. Hvala, ker si kar si in ker si tu ;)

Lavinski tečaj 2009

2009-03-15T20:04:00.005+01:00

Od srede pa do nedelje sem končno spet doživljala tiste ta lepe trenutke. ERP je imel že 37. lavinski tečaj, ki se je odvijal na Vršiču.

Odpravili smo se v sredo s combijem Mateja, Robi in jaz, pa seveda 5 komadov psic. Si lahko predstavljate kako izgleda, ko si potem izmenično vozimo ven pse. Mateja se je počutila kot cirkusantka, ko je odpirala bokse :)

Pravzaprav imam še vedno tako polno glavo super vtisov, da niti nisem sposobna prav veliko in obširno pisati, ampak itak bi hotela povedati le tole, ostalo naj povedo slike:

Lavine 2009 so en boljših tečajev, ki sem se jih udeležila v 5 letih od kar sem tu. Bilo je super. Uživala sem vsako minuto. Vreme pravzaprav ne bi moglo biti boljše. Delali smo pridno in dobro. (Spet sem ugotavljala kako sem happy, da imam Silo in da je kakršna je.) Veliko smo kidali, šaflali, rofkali. Veliko smo se smejali. Ta kačja soba je bila itak zakon. Najlepše je zaspati nasmejan, če imaš od smejanja zjutraj bolečine trebušnih mišič pa še toliko bolje.

Napokan combi tik pred odhodom

Takoj je bilo potrebno poprijeti za lopate, se resno lotiti parkirišča in razširiti cesto.

Tole dejanje se je pravzaprav ponavljalo iz dneva v dan.

Čakanje na vrsto.

Gremlin

Na kolena smo šli vsi . Posledice so precej barvne ;)

Mama kača s Kamelo (najboljša ušesa)

Težko je bilo iti domov. Ampak saj se kmalu spet vidimo v naslednji vojni.

Naokrog

2009-03-10T22:58:00.004+01:00

Preteklo soboto sem končno uresničila večletno obljubo in se zapeljala v Celje, ker sem že počasi morala vrniti obisk Evi, ki mi dela družbo v Ljubljani že četrto leto. Ja, prav res, čeprav se sploh ne zdi tako, a ne Eva? ;)

Ker pa mi "ta pasji" skorajda ne znamo iti samo na obisk, smo šli kar na poligon za začetek. Vmes sem se že resnično spraševala, kako to, da vsakič ko pridem kam na trening, vedno strašno "krožimo" in se vozimo levo, pa desno in gor in dol, pa spet desno in naravnost levo... :) Pa sem potem ugotovila, da bo verjetno temu tako, ker si vsi tako želijo moje družbe, da me raje vozijo naokrog tako, da na koncu sploh ne vem kje sem in kako sem sem prišla. Zato jih bom morala naslednjič spet poklicati :)

No kakorkoli. Kakor do poligona, tako tudi do ruševine. Ampak meni je bistveno, da pridem na cilj. Pa četudi tako da sploh ne vem kako.

Da ne bom preveč dolgovezila se na kratko zahvalim Evi, ki je vedno in vselej pripravljena za akcijo in ji ni škoda zabiti ure za treninge in pasja dogajanja z mano. Pa tudi Nedi, ki mi je odmarkirala tam nekje daleč, za enim podrtim vogalom. Sila je pa tudi naredila svoje, da je bilo skupno kosilo na koncu še bolj okusno :)

Jutri pa spet gremo, novim dogodivščinam naproti, v snežno beli raj.

Poseben dan

2009-03-06T14:27:00.003+01:00

Danes je poseben dan. Pa pravzaprav niti ne vem zakaj. Morda zaradi sonca, ki je končno spet nič kaj sramežljivo posvetil skozi okna. Morda zaradi tihih misli, ki se mi podijo po glavi. Morda zaradi glasbe, ki prihaja iz zvočnikov. Morda zaradi preteklih dogodkov. Pa tistih, ki me še čakajo. Kaj pa vem. Fino je. Tudi če živim na pol v svetu, ki v resnici ne obstaja. Verjetno ni hudo narobe, če si dogodke in ljudi v svojem svetu malo polepšam. Saj v resnici s tem nikomur ne škodim.

Sobotne migracije na primorsko

2009-03-01T21:46:00.004+01:00

V soboto sem se ponovno odpravila na primorski sonček. Namen je bil odtrenirati poslušnost in dobiti še kak nov dober nasvet. No, pa je bilo to tudi opravljeno. Imam spet nov zalogaj idej o nadaljnjem treningu, pa še skoraj nič nisem bila kregana tokrat :) Menda, da celo lepo napredujeva s Silico (ja, res se mi je mal fajn zdelo, priznam). Hvala Urška!

No, pa nisem bila edina, ki si je zaželela malo ta primorske toplote in kmalu je prišla še cela Krimska karavana, ki je, poleg kita, želela najt tudi kakšno fajn ta primorsko ruševino. Pa sem si rekla, če sem že tukaj...in jim s prijaznim nasmehom namignila, da bi se jim kar pridružila in treningu poslušnosti dodala še malo iskanja. Pogoja, da me vzamejo sabo sta bila dva: da bom markirala in da ne bom izdala skrivnosti njihovega treninga :) Čeprav eno moram izdat. Nisem sicer videla, ampak menda trenirajo na koruzo?! Hihihi. (Se opravičujem za tale interni vložek, ampak tisti, ki so bili tam se bodo sigurno vsaj malce nasmehnili.)

No pa smo šli in odtrenirali na mestu, kjer je morala nekoč davno že tega, stati ena prav lušna mala vasica. Urška se je vrgla v vrtnarska dela in z novimi škarjami obdelala kar nekaj grmičevja. Vsi smo pa fino potrenirali in jaz sem zadovoljna (upam, da tudi ostali) odšla proti Ljubljani. Vmes sem se ustavila še na Vrhniki, kjer so piko na i dnevu dodali še malčki.

Pa je bila mimo še ena lepa pasja sobota.

Vesela sem...

2009-02-26T21:43:00.003+01:00

...ker imam pse, ker sem se v življenju znašla med vodniki reševalnih psov in spoznala užitek in veselje ob šolanju psov. Vsak trening je nekaj posebnega, nekaj novega. Vsakič ko stopnim na poligon izgine vse ostalo kar obstaja. Vse to tam ne obstaja. Tam sva samo midve v danem trenutku. Živiva za ta trenutek, ne za tisto kar je bilo prej. Ne za tisto, kar šele pride. Skupaj riševa najlepše risbe. Verjetno bo res najboljši tale sposojen stavek: "Takrat sva v paralelnem svetu in tam sva tako srečni." Očitno res obstaja nek paralelni svet, verjetno za vsakega nekje drugje in za vsakega na nek drug način. Največja umetnost je v tem, da ga najdeš. Kjerkoli že. In jaz sem srečna, ker sem ga našla in ker ga lahko živim.

Nekaj o Heri

2009-02-11T18:03:00.019+01:00

Foto: K. Volontar

Ufff... Kje sploh začeti? aja, sej res! Na začetku :)

Torej, kot že rečeno je najprej bila Juna... Super prvi pes. Pravzaprav si boljšega prvega psa človek ne bi mogel želeti. Imela je vse in še več! Ena edina samcata stvar, ki me je začela sčasoma "motiti" je bilo dejstvo, da nikoli ni bila samo moja. Bila je tudi moja. Pa od Maje, pa od mami, pa od Bojana... Saj ne rečem, srce je bilo res dovolj veliko za vse, ampak na dveh koncih hkrati pa ni mogla biti. Tako sva si jo z mami malo sposojale ena od druge in bila je malo tu pa malo tam. Jaz pa sem si tako močno želela psa, ki bo res samo samo moj. No, in vsakič ko so me vprašali kaj si želim za rojstni dan, sem rekla psa. In ko sem dobila že nešteto plišastih psov in je mami dokončno ugotovila, da ja, res hočem imet čisto svojega psa. Priznam, takrat mi je bilo čisto popolnoma vseeno kakšnega. Samo psa pač.

To make a long story short; prišla je Herica. Čisto mičkena, nebogljena, pravzaprav prekmalu glede na starost, ampak ker se je mudilo oddati mladiče sem si mislila, da ji bo sigurno bolje pri meni prekmalu, kot pa...

Timing za domov pripeljati mladička je bil super. Jaz študentka, pa ravno počitnice. Tiste ta zimske, ki trajajo en mesec. No vmes kak izpit, pa to res ni kaka strašna reč. Ko je prišla januarja 2004, je bilo res veliko snega. Niti hoditi ni mogla, ker je bila tako mala. Do februarja se je sneg malo polegel in lahko smo jo malo mahnili ven se igrat in učit odpoklica.

In Hera je rastla in skupaj sva se odpravili pogledat v KD Ljubljana k enoti kako in kaj. Pa nama je bilo všeč in sva začeli. Nekaj od streloplahosti sem menda že napisala!? No, skorajda sem doktorirala iz streloplahosti in če bi bila še vedno študentka in imela še vedno toliko časa, bi se lotila še ta petnajstega načina odpravljanja streloplahosti. Tako pa sem se odločila, da jo ne bom več matrala s tem. Priznam, vmes se mi je že malo zasmilila. Njej je ta pok resnično tako zelo grozen, da vse odpove in si sploh ni podobna.

Pa sva se itak vmes že posvetili rally obedience-u, ker smo na društvu ugotovili, da bi bilo fajn imet enega inštruktorja za to novo panogo. Pa sva s Hero med zimskimi počitnicami (da ne bo pomote, tokrat reševalskimi - slaba dva tedna) obdelali vaje, ki jih morata vodnik in pes obvladati za prvo stopnjo. Opravili izpit v prvem možnem roku in skupaj prevzeli tečaj. Jaz kot inštruktor, Hera pa kot "model", ki prikazuje pravilno izvedbo vaj :)

Če sva že bili v štosu, sva se začeli udeleževati še tekem, kjer nama tudi ne gre tako slabo :) Doma imava nekaj pokalčkov, kar je fajn potrditev za sicer ne tako zelo simpl psa kot je videti.

Ja res je včasih težko priznati, ampak Hera je ena posebna duša. Včasih se mi zdi, da ima dve osebnosti: eno čisto angelsko in ljubečo in drugo čisto hudičevsko in sovražno. Pa ne do mene, ampak do vsega ostalega. Sicer pa je neverjetno dojemljiva še danes. Vse neumnosti (beri trikce) se nauči izjemno hitro, tako da jo je še danes užitek učiti. Priznam, ni pa ravno najboljši sopotnik na vsakodnevnih poteh mestnega človeka. Ampak vseeno je moja in jo imam neizmerno rada :)

Moja kosmata lepotička je.

Foto: K. Volontar

Še en/dva treninga

2009-02-02T06:40:00.000+01:00

Trening vse bolj postaja sestavni del vsakodnevnega življenja. In vsak dan čutim malo napredka. Občutek ob tem je vsakič božanski.

V soboto sem se s Silo in Hero zapeljala v Koper, po nove nasvete in kritike :) Spet je bilo super fajn in odnesla sem nazaj v kotlino kup novih idej kako naprej. Huh, veliko se morava še naučiti. Verjetno jaz še mnogo več kot Sila. Včasih se zdi, da ona itak ve, samo jaz še rabim malo časa, da ji prav povem.

Danes bi naj šla stestirat nove smučke, pa vreme temu ni bilo ravno najbolj naklonjeno (malo sem razvajena, pa se v tem čudovitem športu, če se le da, udejstvujem v lepem vremenu). Pa sem vseeno šla v snežni metež. Kar na domači poligon ponoviti, kar smo si zadali ponavljati naslednje dni. Zanimivo, za trening s psom pa tudi slabo vreme sploh ni problem. Pravzaprav priznam, da sem bila še v postelji, ko je zapiskal telefon z "vabilom" na trening. Seveda je bil odgovor čisto samoumeven. In ko sem pogledala skozi okno me sploh ni zmotilo, da sneži. Verjetno se pri "pasjih trenutkih" tista razvajenost nekam skrije.

Kakorkoli. Za mano je še en krasen vikend, ki sem ga imela čast posvetiti psom in niti za sekundo mi ni žal.

Tole je nekaj malega sličic uveljavljanja novega povelja "sredina" :)

p.s. Iz srca hvala vsem, ki se trudite in preživljate te trenutke z mano. Upam, da v njih uživate vsaj pol toliko kot jaz :)

Sila

2009-01-28T08:27:00.000+01:00

Že dolgo sem vedela, da bom še enkrat imela zlato prinašalko. Juna je pustila tako zelo lep vtis, da me je trdno prepričala, da je to prava pasma zame. Še zlasti, ko sem vmes izskusila teriersko kri vem, da ne bom več eksperimentirala. Vsaj za zdaj. In tako sem sanjavo spremljala in vohljala naokoli za prinašalci, bolj ali manj razočarana nad slovensko vzrejo, saj sem si srčno želela najti vsaj malce temneje od belega prinašalca, pa vsaj malo lažjo konstitucijo... Potem pa nekega dne zagledam sliko mladičkov. Štirje so bili na sliki, en opazno temnejši od ostalih. Mama psica malo bolj drobižek. Blizu temu kar sem iskala. Res pa, kaki dve leti prekmalu. Pa sem vseeno iz firbca poklicala, pa iz firbca šla pogledat. No, kako se to konča vemo vsi, ki imamo doma psa :)

Tole sem o Sili zapisala, ko je imela nekaj mesecev:

"Sila ima še eno sestro in dva brata. Od vseh se je najbolj razlikovala. Ko so že vsi zaspali je imela sama še kup opravil in ja, še vedno je takšna. Ko že vsi na škrge dihamo in se nam pod težkimi vekami že zobotrebci lomijo, ona še kar mlati in pretepa vse kar ji pride na pot: deko, pliškota, brisačo, papirčke. Vse kar je na dosecu gobca.

Ime? Ne, res ni rodovniško, ji je pa pisano na kožo, kar je pravzaprav sreča. Pa konec koncev: ob Heri ne more živeti pes s kakšnim nežnim imenom. Bistvo: ja, Sila je čisto prava sila. Nova vrata so opravila dobro nalogo prve dni, da so zdržala vse njene šuse po sistemu, če ne gre z lajanjem skoči v vrata - če tudi to ne pomaga vzami zalet in skoči v vrata močneje."

Ko danes to preberem se smejim, ampak res je bilo neverjetno, kakšno močno voljo in kakšno strašno silo ima lahko eno takšnole majhno bitjece.

Foto: M. Nolimal

Njeno odraščanje je bilo eno hecno obdobje. Samo divjanje, norenje, drvenje... Večinoma ni šlo resno. Res je komična in ostati resen je zelo težka naloga, meni redko izvedljiva. Upam, da bo vedno ostala taka!

No zdaj ni več majhno bitjece (čeprav se mi zdi, da ona tega ne ve), ime Sila pa ji še vedno pristoji. In upam, da ji vedno bo. Vem, da mi je bila namenjena. Zato sva se našli. In vsakič ko me prešine, kaj vse naju še čaka na skupni poti, se mi na obraz prikrade nasmeh.

Za začetek

2009-01-27T18:04:00.000+01:00

Ker je nekje pač treba začeti, je to najbolje storiti na začetku.

V resnici je prva želja, ki se je spomnim iz svojega otroštva bila pes. Od nekdaj sem si želela psa in se za silo zadovoljila tudi s sprehajanjem sosedovih psov, s hranjenjem vseh "morskih" psov, ki v resnici nikoli niso bili dve leti isti. Čeprav do zadnje dlake podobni drug drugemu, shirani, lačni, polni bolh, na kratkih ketnah privezani en ob sod, drugi ob odslužen pralni stroj, tretji pa ob senik, se njihove družbe nisem mogla naveličati. Posode so sicer imeli, pa so le te bile prazne, poskusi napolnitve z vodo so bili jalovi - posode so bile pogosto tudi preluknjane. Pa vseeno, kljub vsem ranam, bolham in drugim znakom ne ravno zdavega telesa, sem bila v vsakega posebej na smrt zaljubljena.

Nekako so to opazili tudi moji starši in po enajstih letih težkega dela in nenehnega nadlegovanja se je zgodilo! Prišla je Juna.

Moj prvi pes. No, pravzaprav je Juna bila družinski pes - bila je od nas vseh. S tem sem kar lep čas čisto strinjala, čeprav sem si od nekdaj želela imeti svojega psa. Psa, ki bo čisto in zares samo moj! In tako je pred petimi leti prišla Hera. Kmalu za njenim prihodom nas je zapustila Juna. Neverjetno, kakšna je bolečina, ko te zapusti kosmatinec. Verjetno vedno boli in verjetno nikoli ne nehaš pogrešati (jaz namreč June še do danes nisem nehala pogrešati).

S Hero sem "zašla" v šolanje psov, ki me je vse bolj in bolj vleklo "notri" in sem se vsakič kaj novega naučila. Nekega poletnega dne sem naju odpeljala na zeleno oazo v Ljubljani - KD Ljubljana, kamor sva šli spoznati enoto reševalnih psov. In tam sem še danes. Skoraj 5 let je že tega. Jap, danes tudi razumem kaj je pomenilo tisto, "to ni hobi, to je stil življenja". Če te potegne, te potegne. Tega ne moreš početi na pol. Ali počneš in si ali ne počneš in nisi - del te velike čudovite ekipe. Čez čas sem ugotovila, da ima Hera en mali problem, ki se mu reče "streloplahost" in zaradi tega več kot toliko pač verjetno ne moreva narediti. In ker sem želela biti "del tega" v celoti še naprej; in ker, ko se pač zaljubiš v eno pasmo, je težko živeti brez njenega pripadnika; in ker sem že dolgo prej vedela, da me nekje nekoč čaka še ena zlata glava...čeprav nisem vedela da že tako kmalu. Pa vendar, je dobro leto nazaj k meni prišla še Sila. In če sem poštena, mislim, da se v resnici šele sedaj zares začenja.